Prežihova bajta je vsem Kuharjevim pomenila materialno samostojnost pa tudi fizično neodvisnost od poniževalnega najemništva. Po dobrih osemnajstih letih najemniške kalvarije so dosegli, kar so si že dolgo želeli: da so sami svoji gospodarji, da imajo lasten dom in da poženejo trdne korenine v domači zemlji. Ko je oče Kuhar z velikim odrekanjem leta 1911 končno lahko kupil Prežihovo bajto, je bil njegov sin Alojzij že peto leto v celovški gimnaziji. V ta mali leseni dom na sončni rebri Preškega vrha se je lahko vračal le ob šolskih počitnicah, saj je stanoval vseh osem let v dijaški ustanovi, v Marijanišču. Ko pa je leta 1914 maturiral, je bila prva svetovna vojna že skoraj na pragu njihovega skromnega doma. Zelo rad se je sem vračal pozneje, dokler je bil še v službi v Ljubljani. Ko je nato za celih šestindvajset let odšel v tujino, pa mu je preostalo le še neskončno hrepenenje po tem lepem hotuljskem svetu, blago nagnjenem proti jugu in proti rodni vasici, razgrnjenem na soncu in zazrtem proti Uršlji gori.
Alojziju Kuharju pa se je bolj kot po bratu Avgustu, ki je takrat že živel v svoji hiši na robu Javornika, večkrat stožilo po Prežihovi bajti. Leta l954 je v pismu bratu priznal, da ga najbolj vleče v Kotlje, v njihovo staro bajto, saj je »Uršlja gora … pred nosom in Prežihov vrh par korakov stran.«291 Zelo se je bal, da bi dediči brata Ivana, ki so ga ubili gestapovci, njemu ljubo domačijo prodali in je večkrat opozarjal brata Avgusta, naj pazi. Če se bi to res kdaj zgodilo, naj jo kupi on, saj drugače tako ni veliko vredna. Svojo željo je utemeljeval tudi s tem, ker je v bajti toliko sledi Vorančevega dela, še več pa spominov za ubitim bratom Anzanom, ki je v globači pod bajto padel za svobodno domovino. Veliko je tudi spominov na marljivega očeta, ki je bil zelo vesel svojega prvega lastnega posestva: »”Dočakal sem, da sem sam svoj gospod!” je rekel zadovoljen. In ko je prvič zasadil plug v lastno zemljo in stopal star in sključen, poln brazgotin, po brazdi, se mi je zdel kakor človek, ki je po dolgi, utrujeni poti našel svoj mir.«292
Še bolj živi pa so bili tudi Alojzijevi spomini na mater, ki je kot prva vzburila pisateljsko domišljijo njegovega brata Voranca. Imela je izrazit smisel za kmečko tradicijo in ker je bila pravi živi leksikon širše hotuljske okolice, je tam pripovedovala Vorancu svoje storije in prigode o posamičnih usodah okoliških ljudi, ki so se mlademu fantu tako močno vtisnile v spomin, da jih je kasneje umetniško preoblikoval in prikazal v svojih povestih, samorastniških novelah in črticah za mladino. Pravzaprav so vsi Kuharjevi otroci, tako tudi Alojzij, od svoje matere podedovali in prevzeli tudi narečne osnove hotuljske okolice in kmečkega besedja materine mladosti. Tam je bil navsezadnje shranjen tudi spomin na ljubo babico, ki je na Preškem vrhu zadnjikrat žela ajdo. Alojzij se je v pismu spomnil Ajdovega strnišča.
Ko pa je vedno bolj sumil, da bodo Anzanovi otroci bajto res prodali, je v pismu Avgustu spraševal: »Ali bi se tista naša prejšnja bajta morda ne dala na kakšen način nazaj kupiti? Pa nima vode. Če bi voda bila, bi se tam kaj spuvalo. Toda to je kar tako tja v en dan napisano, ko ne poznam razmer. Ni treba na to odgovarjati, če je predlog neumen ali neizpeljiv.«293 Škoda je, da ni nikjer ohranjenih pisem Avgusta Kuharja svojemu bratu Alojziju, saj bi lahko tako izvedeli, kaj vse je Avgust svetoval svojemu bratu, ki je v daljni Ameriki tako hrepenel po skromnem domu na sončnih obronkih Preškega vrha.
_______
[291] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 61.
[292] Lovro Kuhar: Borba. V: Lovro Kuhar–Prežihov Voranc, Zbrano delo. 1. Ljubljana 1962, str. 71.
[293] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 61.