Razvpita Milesova poročila je vlada ZDA javno objavila šele leta 1953, pet let pred smrtjo Alojzija Kuharja. Ta poročila je Kuhar označil za »začetek vse naše nesreče s slovensko Koroško«. Gre za okoli 190 strani spisov, iz katerih je razvidno, kaj so Američani po prvi svetovni vojni delali glede »demarkacijske črte« in kaj so o tem svoji vladi poročali. Iz tega se lahko poučimo tudi o tem, zakaj je vlada ta dokument tako dolgo skrivala in je, četudi nezakonit, postal temelj ameriške politike na Koroškem po prvi in tudi po drugi svetovni vojni. Alojzij Kuhar je dve leti za javno objavo v Washingtonu precej časa pregledoval te dokumente in naročil tudi njihovo mikrofilmanje. En izvod je nameraval poslati za gimnazijsko »biblioteko« na Ravnah, drugega pa ljubljanski univerzi ali zunanjemu ministrstvu. Na koncu je obširno gradivo uporabil za svojo razpravo Poglavje iz tragedije koroških Slovencev.310 Kuharjeva razprava je preobširna, da bi jo lahko objavili v tej publikaciji, lahko pa naštejemo vsa poglavja te razprave in kratek Kuharjev komentar k nekaterim poglavjem:
- Uvod: »Ameriška demarkacijska črta«, kot Slovenci imenujemo zloglasno razmejitveno črto, ki jo je na Koroškem v začetku januarja 1919 potegnila komisija, ki ji je načeloval ameriški polkovnik Sherman Miles, bo šla v zgodovino kot prvo poglavje, s katerim se je začela naša koroška tragedija po razsulu avstro-ogrsko monarhije.
- Podpolkovnik Miles se pojavi: Vseh šest dokumentov objavljamo v dobesednem prevodu, ker so srž tako imenovane Milesove komisije na Koroškem in po 33 letih skrivanja v tajnih arhivih bili predani v javni arhiv šele leta 1953 in so tukaj prvič objavljeni v knjigi.311
- Prvo poročilo podpolkovnika Milesa;
- Drugo Milesovo poročilo;
- Poročilo majorja Martina: Zemljepisni okraji; Obravnava posameznih skupin; Splošni zaključek;
- Tretje poročilo podpolkovnika Milesa;
- Poročilo profesorja Kernerja: Splošne pripombe; Študij celotne razmejitvene črte; Študij razmejitvene črte z ozirom na njen zemljepisni sestav;
- Pojasnila;
- Prof. Coolidge sprejme Karavanke za mejo;
- Vprašanje stalne meje: Toda profesor Coolidge se s tem še ni zadovoljil. Komaj je Milesova komisija končala svoje delo na Koroškem, ji je poveril takoj tudi nalogo naj v posebnih spomenicah izrazi svoje mnenje in da svoje predloge o črti, ki naj postane dokončna in trajna državna meja med Jugoslavijo in nemško Avstrijo v vsej dolžini od italijanske do madžarske meje.
- Drugi udarec prof. Coolidga;
- Odmevi v Parizu: Ameriška mirovna delegacija v Parizu je bila v hudi zadregi, ko je prejela Milesove dokumente o Koroški. Kot je razvidno že iz njenega stališča konec januarja 1919, ni hotela nastopati samovoljno in mimo zaveznikov. Vest o Coolidgovem postopku je smatrala za tako važno, da so jo takoj sporočili predsedniku Wilsonu. Dne 20. februarja – na dan, ko je dr. Ehrlich prišel v Pariz – je imela delegacija sejo, kjer so Coolidgov incident obravnavali. Pri tej priložnosti je, kot je razvidno iz arhivov, tajnik delegacije general Bliss silno trdo nastopil in predložil stroge ukrepe… Državni tajnik Lansing, ki je takoj spoznal daljnosežnost tega incidenta, je sklenil, da je treba vso stvar zakriti …
- Nepopravljive stvarne posledice: S tem bi bil opis uradnega poteka Milesove razmejitvene komisije na Koroškem končan. Ameriška vlada se mu je uradno odrekla in je kot protimednarodnopraven dokument zamrl v tajnih arhivih.312
Dr. Avguštin Malle313 meni, da je govoriti o okoliščinah in poteku koroškega plebiscita verjetno za vsakega zgodovinarja težka naloga. Znano je, da vrsta zgodovinarjev in zgodovinskih pričevanj tezam ddr. Kuharja še danes pritrjuje, nekateri drugi zgodovinarji pa vpliv predlogov profesorja Coolidga na potek in izid mirovne konference v Parizu po 1. svetovni vojni vsaj relativizirajo. Malle tudi ugotavlja, da so si v oceni posledic na potek pogajanj na pariški mirovni konferenci Grafenauer, Kuhar in oba citirana koroška zgodovinarja Kromarjeva in Wutte domala enotni.314 Ta poročila so torej na mirovni konferenci odigrala ključno vlogo. Četudi so bila, kot pravi Kuhar, »uradno mrtva«, so iz uradnega groba, tako Kuhar, »govorila dalje in soodločevala pri razvoju nadaljnje usode koroških Slovencev«.
O tej vroči problematiki je Alojzij Kuhar 17. februarja 1[956] ali 1[957]315 pisal tudi dr. Francu Sušniku: »Že dve leti imam pripravljene foto-posnetke dokumentov iz washingtonskih arhivov o delovanju ameriške ”Milesove Komisije” po prvi svetovni vojni na Koroškem. Posnetki so v mikrofilmu, in jih je vseh menda okrog 150. Milesova poročila sama imam tudi v povečani obliki. Posnel sem tudi ameriške originalne karte, ki so jih uporabljali, ko [so] študirali razmere in se končno odločili, da priporoče Karavanke. Gustej mi je svoje dni poslal certifikat od vlade v Ljubljani, da te stvari lahko pošljem in da jih bodo izročili njemu. Zakaj nisem poslal? Ker se po pošti le bojim pošiljati, druge poti pa ni bilo nobene. Mislim pa, da bi ta dokument moral biti kje v Sloveniji, ker je dokaz, kako je neka čisto protipostavna tuja komisija, ki je ni poslala v deželo nobena vlada, ampak profesor-zasebnik, ki ni imel nobene pravice mešati se v te stvari, naredila nekaj, kar je imelo tako usodne posledice. Eden naših pravnikov na univerzi bi moral to stvar preštudirati in napisati oceno s stališča mednarodnega prava. Mikrofilm bi mu dal ves materijal v roke, ker so zapopadeni tudi dokumenti, kako je protestirala francoska vlada, kako so se jezili v ameriškem Državnem Tajništvu (celo v predsednikovo pisarno je prišel predmet), kako so dali profesorju, ki je to komisijo zakrivil, ukor in so ga odpoklicali, in kako so potem celo stvar zamehurili, da ni prišla v javno debato na mirovni konferenci. Toda fakt je ostal in odslej se je ameriška delegacija, ki je preje slovensko Koroško hotela dati Jugoslaviji, začela zavzemati za Karavanke, in je iz tega nastal plebiscit z vsemi svojimi posledicami. … Toda s čisto pravnega stališča je vredno ta predmet preštudirati, da bomo vedeli, kako smo Koroško izgubili pred plebiscitom po neumnosti in neizkušenosti naših takratnih voditeljev, ki [so] šli po Amerikance, in po pristranski samovolji komisije, ki ni imela nobene pravice tam okoli hoditi ali karkoli predlagati. Upam, da bom ta mikrofilm spravil k vam, da bo Vaša gimnazijska biblioteka imela še en dragocen predmet, ki tiče Koroške in – seveda – tudi Mežiške doline.«316
_______
[310] Kuharjeva razprava je izšla v Zborniku – Koledarju Svobodna Slovenija, Buenos Aires 1956.
[311] Prav tam.
[312] Razprava je objavljena tudi v: Sušnik, Tone: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 94 – 155.
[313] Malle, dr. Avguštin: Poglavje iz tragedije koroških Slovencev. V: Sušnik, Tone: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 33 – 39.
[314] Prav tam, stran 38.
[315] Celotna letnica iz pisma žal ni razvidna, lahko pa iz navedbe »že dve leti imam…« sklepamo, da je to bilo leta 1956 ali 1957.
[316] Dragi Franci: Kuharjevo pismo dr. Francu Sušniku z dne 17. februarja 1[956] ali 1[957], str. 2; tipkopis hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem.