Skupni vrtiček, kjer različni ljudje lahko gojijo sadike, se nam je v Društvu Slovenski center za ustno zgodovino zdel več kot pomenljiv simbol za multidisciplinarno naravnanost ustne zgodovine, ki je plod sodelovanja med različnimi vedami. Pomembno sporočilo ima tudi sama izmenjava sadik v smislu izmenjave znanja in izkušenj, ki lahko veliko prispevajo k izboljšanju kvalitete življenja v skupnosti. Vzgajanje sadik iz semena in njihova medsebojna izmenjava sta imeli za skupnost podoben pomen kot ustno izročilo: od obeh je bilo močno odvisno – v prvem primeru fizično, v drugem pa duhovno preživetje skupnosti. Žal je prenos znanja, starih veščin, navad, vrednot in šeg s starejših generacij na mlajše danes močno okrnjen. Naša želja je bila, da ga s Flancanjem oživimo.
Navada izmenjave sadik med vaščani in flančniki nam pričajo o načinu življenja naših prednikov, v katerem sta imeli medsebojna solidarnost in sožitje z naravo pomembno mesto. Ti dve vrednoti postajata vse bolj aktualni tudi v današnji družbi, v kateri je posameznik zaradi vse večjega vpliva tehnologije in pehanja za materialnimi dobrinami vse bolj odtujen in osamljen. Narava in veščine pridelovanja hrane mu postajajo vse večja neznanka. S tega vidika je skoraj že pozabljena nesnovna kulturna dediščina, kamor lahko štejemo navado izmenjave sadik in zgodbo smleških flančnikov, dobila povsem nov pomen. Izmenjava sadik in medčloveška solidarnost danes res (še) nista nujnost, sta pa izbira posameznika oz. skupnosti, ki se vse bolj zaveda pomena zdrave, lokalno pridelane hrane, skrbi za naravo ter živahne in povezane skupnosti. Kadar stare navade, šege in tradicije dobijo nove, sodobne vsebine, pride do nastajanja novih tradicij, ki v sebi združujejo najboljše elemente starega in novega. Da je to res, nam vsako leto potrjujejo vse bolj številni obiskovalci Flancanja ter tudi vse večja prepoznavnost prireditev zunaj domačega kraja.