V hribe smo odhajali na počitnice v Bohinj – v ta prelepi košček raja, ki še ostaja in se po svojih močeh še nekako upira prodoru turistične industrije.
Vlak nas je z vso prtljago pripeljal od Ljubljane mimo Škofje Loke in Kranja do Jesenic. S sestro sva med vožnjo skozi okna opazovali kraje in zelena polja in gozdičke, ki so brzeli mimo nas. Prečudovito se nama je zdelo, kadar je zapiskala mogočna črna lokomotiva in spustila iz dimnika slap bleščečih isker. Mnogokrat je katera od njih pristala v najinih očeh in potem nama je mama s čistim belim robčkom čistila oko in naju blago oštevala. Vendar pogled skozi odprto okno in veter, ki je pihal v lase sta bila preveč vabljiva in sta odtehtala pekočo bolečino v očesu.
Spominjam se, da je bilo treba tedaj na Jesenicah prestopiti na vagone za Novo Gorico, ki so jih potem priklopili na vlak, ki je pripeljal iz Avstrije. Čakali smo pri tem prestopanju debelo uro in včasih še več. Naše vagone so premikali po tirih naprej in nazaj in prašne rdeče stavbe jeseniške železarne so tedaj potovale mimo nas sem in tja. Končno so se navidezno prav počasi začeli premikati mimo nas vagoni sosednjega še stoječega vlaka. Vedno mi je tedaj poskočilo srce, saj smo se tedaj resnično odpravili na kraj naših sanj – v svet, ki je bil tako odmaknjen in drugačen od mestnega življenja. Izstopili smo na starinski železniški postaji v Bohinjski Bistrici in se strpali v prenapolnjeni škripajoči lokalni avtobus. Naša nahrbtnika in kovček je sprevodnik avtobusa skupaj s prtljago drugih potnikov namestil na prtljažnik na strehi avtobusa do katerega je zlezel po majhni kovinski lestvici pritrjeni na avtobus. Avtobus je potem odpeljal po prašni, makadamski cesti proti hribom v daljavi in se ustavljal v vsaki vasi. Ljudje so vstopali in izstopali. V avtobusu je bilo tedaj v juniju zadušljivo in komaj sem premagovala slabost, ki me je grabila. Mirna gladina jezera nas je pozdravila že pri mostu pri cerkvici Svetega Janeza in tedanjega hotela »Jezero«, ki ga je čez leta načel potres in je sedaj nov in ves drugačen. Pogled na jezero nas je spremljal mimo hotela »Pod Voglom«, ki ohranja kot Hostel pod Voglom še nekdanjo podobo. Peljali smo se mimo cerkvice Svetega Duha, mimo tabora »Sivega volka«, ki je bil vedno že postavljen in z lepo urejenim in okrašenim taborniškim vhodom ob cesti. Avtobus se je ustavil pred tedaj slikovito stavbo hotela »Zlatorog«. Pot, ki je vodila preko mostu pod katerim je šumela živo zelena reka Savica, nas je privedla do temne hišice z veselimi rdečimi polkni, ki je stala sredi pisanega travnika in nas vsako leto prijazno že od daleč pozdravljala. V njej smo potem leta preživljali najčudovitejši mesec počitnic in spomin na ta čas nam mnogokrat pogreje naša odrasla in že malo upehana srca.
S seboj sta mama in oče v nahrbtnikih prinašala tista prva leta, poleg najnujnejše obleke, tudi koruzno in ajdovo moko, proseno kašo ter krompir. To je bila tedaj naša običajna hrana poleg nekaj litrov kravjega in kozjega mleka, ki smo ga kupovali pri bližnjem kmetu. Sprva na Ukancu ni bilo niti trgovine. V stari sirarni, na mestu, kjer stoji sedaj gostišče »Erlah«, so tedaj še delali sir in so veliki rumeni hlebci zoreli na lesenih policah. V sirarni je bilo tudi ob vročih poletnih dnevih prijetno hladno in temačno. Mama je v njej kupovala sir, skuto, maslo ter zaseko in s tem obogatila naš dokaj skromni jedilnik.
Prijazni sprevodnik z lokalnega avtobusa pa nam je vsake tri dni pripeljal iz trgovine v Bohinjski Bistrici velik hlebec črnega kruha, ki je tako nebeško dišal in še bolj nebeško teknil nam otrokom, ki smo tedaj jedli in bili ves čas lačni, kot se je rada pošalila moja mama, »kot volkovi«! V kočici sredi travnika, ki jo je oče dobival v najem za majhen denar od svojega dolgoletnega prijatelja, smo potem nekaj let preživljali poletne julijske dni; najprej moja mama, oče, sestra in jaz, kmalu pa so se nam pridružili občasno tudi naše sestrične, bratranci, tete in strici. Za nekaj dni je prišel tudi očetov prijatelj, ki je bil lovec in je vsako leto ustrelil srnjačka. Nam otrokom se je živalca sicer vsakič smilila, pojedli pa smo ga vseeno, saj ga je moja mama znala tako dobro pripraviti. Otroci smo večino časa divjali po pokošenih travnikih, se kopali v včasih bolj, včasih manj mrzlem jezeru . Ure in ure smo veslali po mirni gladini jezera in odkrivali njegove tajnosti ob strmih obalah. Moj oče nas je učil streljati z lesenimi loki, ki smo jih sami naredili iz leskovih palic. Učil nas je metati lesena kopja , ki smo jih sami s pipci in nožički lepo izrezljali in opremili z različnimi okraski in skakati v višino. Hodili smo na krajše izlete okrog jezera, do Slapa Savice, na Komno, pa tudi na daljše, do Bogatina in Triglavskih jezer. Na sončnih posekah smo nabirali gozdne jagode in borovnice in se pri tem bali in izogibali kač, ki so rade poležavale na teh krajih.
Zvečer smo s starši hodili na plese v hotel »Zlatorog«, kjer je v temno zelenem lesenem paviljonu vsak večer igral valčke, polke in nežne zaljubljene tedanje melodije, majhen orkester. Godbeniki so bili večinoma mladi študentje, ki so si na ta način prislužili kak dinar in počitnice. Posebno veselje pa smo otroci doživljali ob nastopih domače folklorne skupine, v kateri so plesali domačini iz bohinjskih vasi, ki so znali tako nepozabno lepo zapeti in prešerno zavriskati. Odrasli in otroci smo ob tistih dneh in večerih pozabili na vsakdanje križe in težave in se naplesali in nasmejali do onemoglosti. Pozno ponoči smo se večkrat skupaj vračali pod črnomodrim skoraj žametnim poletnim nebom, razpetim med obrisi gora, posejanim z milijoni bleščečih zvezd. Oče me je varno vodil za roko in spominjam se, da ko se je nekoč utrnila zvezda in zdrsela preko neba sem si vroče zaželela, da bi tisti trenutki trajali večno! Vendar je očetova bolezen čez čas prekinila tiste nepozabne počitniške dni!
Počitnice so bile z današnjega zornega kota izredno skromne, vendar bogate z dogodivščinami in so pustile v naših mladih srcih neizbrisne spomine. Moja mama je tedaj skrbela za vse, pustila nas je, da se naužijemo poletja in počitniške svobode, saj je dobro vedela, da to najbolj potrebujemo. Šolsko delo nam je čez leto tudi tedaj jemalo precej časa, če smo hoteli biti kolikor toliko uspešni. Spominjam se, da sem vsako leto komaj čakala konca pouka in da smo takoj po zaključku odšli v Bohinj. Spričevala v osnovni šoli nikdar nisem prejela sama, ampak ga je za mene šla iskat moja teta Nana. V Bohinj mi ga je prinesel oče. Spričevalo je bilo vedno kar lepo in se s slavnostno podelitvijo nisem obremenjevala, ampak sem uživala že na veliko počitniške dni. Saj so me vabile trate, gozdne poti in dišeče travniške cvetlice Ukanca, potujoči oblaki na poletnem nebu, beli kamni ob Savici, pogledi na srebrnkasto lesketajoče se postrvi pod lesenim mostom in prijazna kočica sredi zelenega travnika. Škrebljanje dežja po lesenih skodlah, bliski in oglušujoče treskanje med vencem gora, ki so se dvigale nad jezerom, je včasih ob popoldnevih pregnalo poletno vročino. Vendar je vedno znova kmalu posijalo sonce in nas spustilo spet na plano.
Dnevi so hiteli mimo nas in prekmalu je prišel čas, ko sem se konec julija s solzami v očeh poslavljala od tega koščka raja mojega otroštva.
Vsako leto me je v srcu stisnilo, ko je škripajoči avtobus zapeljal pod pločevinastim napisom okrašenim z naslikanim planinskim cvetjem in še kako resnične so se mi zdele obledele besede »Nazaj, nazaj v planinski raj!« Pred menoj je bila za mojo otroško dušo spet tako negotova usoda običajnega življenjskega ritma : šola, dom, šola – za menoj pa sladki dnevi brezskrbnosti.
Vendar življenje vedno teče dalje in že leta se vračam v različnih obdobjih svojega življenja nazaj v ta planinski raj! V letih, ki so že za menoj, sem tu vsakič našla zdravilni mir in tolažbo za vse, kar mi je včasih hudega naložilo življenje. Tako kot pred desetletji nekoč majhna radovedna in zasanjana punčka, tudi sedaj prihajam pogosto v Bohinj z možem in mojimi najbližjimi nabirat moči za dni, ki prihajajo! Usoda mene in mojih je zadnja leta še bolj tesno povezana z Bohinjem in njegovimi prebivalci, saj je postal v teh letih skoraj naš drugi dom!
V teh prazničnih Velikonočnih dneh leta 2020 se ves svet, naša dežela in tudi ta naš mali košček raja sooča s hudo preizkušnjo zaradi pandemije korona virusa, ki ogroža zdravje in življenja ljudi po vsej zemeljski obli! Upam pa, da se bo tudi ta, za vse nas neverjetna nočna mora, počasi umaknila. Ljudje bodo, kot že tolikokrat v svetovni zgodovini, našli zdravila in cepiva tudi za to bolezen. Ogroža vse, tako starejše kot mlajše, brez posebne izbire. Žal je za sedaj edina zaščita pred okužbo in širjenjem korona virusa v doslednem upoštevanju strokovnih navodil v zvezi z osebno higieno in druženjem le med ožjimi družinskimi člani. Tudi strokovnjaki ne poznajo vseh odgovorov in nimajo izkušenj s to očem nevidno nevarno okužbo!
Življenje in počitnikovanje se bo v svetu in pri nas v naslednjih mesecih in letih precej spremenilo. V okolja, ki so bila še pred kratkim prenatrpana z obiskovalci, se bo povrnil mirnejši utrip življenja. Počitniški kraji, ki so v teh dneh popolnoma opusteli, bodo zlagoma spet oživeli in ponujali marsikaj iz prejšnjih časov, a ne več v takem mnogokrat nepotrebnem izobilju. Počitniški dnevi bodo marsikoga spominjali na nek način na tiste iz časov naših otroštev in življenje bo spet teklo dalje!