Praznovanje

Praznovali so godove vseh družinskih članov, vendar v skladu s hierarhično razporeditvijo članov, v kateri je bil oče, tudi lastnik zemlje oz. premoženja, vrhovna avtoriteta. 

»Poročila sem se v patriarhalni dom, kjer se časti moža in možev dan, god. Takrat je bila pojedina, povabljena je bila vsa moževa žlahta.« Samo očetov god so praznovali tudi v številčnejših družinah, kjer ostali niso praznovali osebnih praznikov in tudi voščili si niso. »Praznovali smo samo očetov god in rojstni dan, to je bilo na 27. decembra. Ko so imeli pa ostali god, ni bilo tako slavje, sploh nismo praznovali, tudi ko je imela mama god, ne. Otroci smo ji samo čestitali. Družina je štela dvanajst članov in še dva hlapca, dve dekle in natakarco smo imeli, zato si nismo mogli privoščit praznovanja vseh godov… potem bi samo za mizo sedeli in jeli.« Včasih pa so otroci »vseeno spomnili starše, da imajo praznik« in potem je »mama pripravila kakšen priboljšek.«

Rojstnih dni v obdobju med obema vojnama na splošno niso praznovali. »Rojstnih dnevov nismo poznali, smo vedeli, da imamo rojstni dan, ampak ni bilo pomembno, tudi voščili si nismo.« Le v nekaterih meščanskih družinah – liberalnih, materialno dobro stoječih uradniških in trgovskih družinah – so praznovali tudi rojstne dneve, kar pa je bilo omejeno na voščila in boljši skupni zajtrk ali kosilo. »Spomnim se, da so sosedov tud rojstne dneve praznoval, so bili bolj napredni, niso v cerkev hodil.« Praznovali pa so pomembnejše starostne mejnike, tako imenovane »okrogle« obletnice, še posebej abrahamovanje.

Godove so pred vojno praznovali istega dne, ko je bilo svetnikovo ime zapisano na koledarju. V nekaterih družinah pa so v nedeljo skupaj odšli na izlet, na bližnje izletniške točke (Trška Gora, Prečna, Marof). »Za god smo šli v nedeljo na kakšen izlet. Oče, ki je bil ljubiteljski metuljar, nam je vsem nabavil metuljnice in smo metulje lovil.«

Na podeželju je bila navada, da so prišli prijatelji in sorodniki večer pred godovnim dnem voščit godovniku z improviziranimi zvončili ali inštrumenti. Rekli so, da gredo »ramplat« ali »ropotat«. V mestih se je ta navada ohranila le v redkih izjemah. Tako le nekateri starejši Novomeščani poznajo večerno voščilo, zlasti ko je šlo za uglednejše ali priljubljene meščane. »Oče (Josip Klemenčič, tovarnar, op.a.) je mel god na Jožefovo, takrat je godba igrala od Bergmanove hiše, kjer je bil Josip, pa pri Ogoreutzu in na koncu na Grmu pri Klemenčiču.« 

Ta šega pa se je ohranila pri ljudeh, ki so se zaradi različnih vzrokov preselili v Novo mesto in med tistimi, ki so živeli na ruralnem mestnem obrobju. Slednji (obrtniki, uradniki in kmetje) so bili z meščani sicer v pogostih stikih, vendar le poslovno. Še posebno nezaupljivo pa so sprejemali meščani nove priseljence iz drugih slovenskih vasi in mest. Ti so v novem kulturnem okolju obdržali nekatere šege, ki so se ohranile predvsem v družinskem krogu. To se kaže tudi v besednem izročilu. V dveh družinah so »delali froht« ter »tablali«. V prvem primeru se je družina v Novo mesto preselila iz Vač, v drugem pa je prišel stari oče z Gorenjske.

Zvečer so se »ramplači« zbrali pred hišo. »Zbrali smo se potiho, da ne bi dotični kaj slišal.« To naj bi bilo za slavljenca presenečenje, čeprav je vedel, da bodo prišli. Domači so se izgovorili na določeno opravilo in posamično odšli iz hiše. Pred tem so zunaj pripravili inštrumente in improvizirana zvončila: pokrovke, kozarce, aluminijaste posode, žlice, kamenje in zvončke; pomembno je bilo, »da je ropotalo.« »Moj brat je napihnu in posušu svinjski mehur. Na enem koncu ga je odrejal in vanj porinu kuhanco, ne do konca, in jo pritrdu. Tako si je naredu bas.« Ko so se vsi zbrali, so s pripravljenimi pripomočki neubrano ropotali. »Ko je oče zaslišal hrup, je zadovoljen vstal, si prižgal portoriko, šel odpret vrata in potem je zunaj poslušal.« Pogosteje pa jim je odprl vrata šele pri tretji ponovitvi. »V tri štuke smo ramplal. Najprej je bil en štuk, pa smo čakal, pa ni blo nič, pa drug štuk, potem je pri tretjem ven prišel in nas povabu not.« Ko so končali z ropotanjem, so voščiti godovniku. »Ko je bilo konc ramplanja, nas je oče povabu vprašal: ‘Zakaj je zdaj to in kaj bom pa jst vam dal?’. Mi pa: ‘Oče, dobro besedo!‘« Že pred tem je gospodinja spekla potico ali »štrudelj«, zraven so piti vino ali sadjevec. V mestnem oziroma primestnem okolju, kjer je bila ta navada izjema, so tudi v družinah, kjer so to ohraniti, ropotali samo domači, medtem ko so na vasi, predvsem pri bogatejših ali bolj priljubljenih vaščanih, hoditi »ramplat« sosedje, znanci ter sorodniki, zato se je slavje »zavleklo pozno v noč.«

V večini novomeških družin pa se je praznovanje začelo na godovni dan zjutraj, s skupnim zajtrkom in obdarovanjem. Pred tem so slavljencu vsi v družini voščili po hierarhično določenem vrstnem redu, navadno najprej oče, nazadnje otroci. V nekaterih družinah pa je bilo tudi drugače. »Najprej mi je voščila mama, ki je bila vodilna sila družine, nato oče, nato sestri, najprej najstarejša, nato najmlajša.« Voščila so bila usmerjena v dobre želje o zdravju, sreči in družinskemu razumevanju. »Mi smo si reki sam: ‘Vse najboljše za tvoj god, da bi bila zdrava,’ najbolj je bilo cenjeno zdravje v tistih časih, ‘in da bi se še naprej tako lepo imeli.’« Ko sta praznovala oče ali mama, so za to priložnost starejši otroci naučili mlajše pesmice ali recitacije ter voščila, ali pa je mama naučila otroke, kako voščiti očetu. »Mi starejši smo tamale kej naučil in smo jih naprej poslal, da je bilo bolj imenitno.« »Za god smo si voščili, bratom in sestram ne vem, kako smo voščili. To vem, ko sta ata in mama imela god, je bil na isti dan, je bilo strašno slavje. Mi, otroci, smo se pa pripravljali in potiho učili kakšne pesmice, da oni niso vedeli.«

»Ate, vse najboljše za god, da boš lepo skrbel za mamo, za dom, da bo tako dobro bilo za nas.«

»Majhno sem sicer še dete, vendar od ljubezni svete,

Srce mi zate še gori…«

»Ljubi, dobri ata moj, spet veseli god je tvoj in gato ti srce moje vseh dobrot sveta jeli, v zdravju naj življenje tvoje, srečno, dolgo bilo bi.«

»Ko mi je voščil oče, me je samo pogledal in dal roko, mama pa mi je zmeraj rekla: ‘Bodi zdrav in priden še naprej,’ in mi dala lupčka.«