Obdarovanje je bilo odvisno od ekonomskega položaja družine in pomembnosti praznika v družinski zavesti. Informatorji govorijo o obdarovanju v tistem obdobju glede na današnje vrednotenje daril. Zato so bila ta ponavadi »skromna«, kljub temu da je šlo za dobrine, ki niso bile na voljo vsak dan in so si jih lahko privoščili samo nekateri meščani. »Med vojno (drugo svetovno vojno, o. a.) in v povojnem času smo živeli skromno, čeprav smo bli mestni. Za god smo dobile s sestrami kakšno malenkost, čokolado ali čokoladne bonbone, včasih tud knjigo.« Darilo za god je bilo v meščanskih družinah, kjer so se ponašali z razgledanostjo in naprednostjo, kupljena igrača, knjiga ali čokolada – stvari, ki so jih prinesli s svojih poslovnih potovanj ah kupih v trgovinah ali pri obrtnikih. »Za darilo smo dobil kaj koristnega. Dokler smo bili majhni, smo dobil tud kakšno igračo: punčko, voziček, brat je dobil konja za jahat.« V večini primerov pa je šlo le za znak pozornosti, oziroma je bil že »boljši« zajtrk ali kosilo »zadost vredno, da smo se vsi veselil, za darila takrat nismo vedi.«
»Darila sta kupovala oče in mama. Ko je mela pa mama god, ji je oče kej za oblečt kupil, mi smo ji samo rožco dal, ker smo jih imeli doma na vrtu.« Otroci se med sabo niso obdarovali, tisti, ki so med letom privarčevali nekaj denarja, pa so staršem za god kupili »kakšno malenkost«. »V mestni hranilnici smo otroci dobil aluminijaste šparovčke, kamor smo spravljal denar, ki smo ga dobil med letom od očeta ali od koga, ki je prišel na obisk. Za ta denar smo očetu kej kupil. Jst sem mu ponavadi kupila kravato, ostali otroc pa kakšen robec, notes.« To so bili otroci iz premožnejših družin, kjer so bili očetje na pomembnih vodstvenih, v zasebnih službah ter nekateri premožnejši gostilničarji in trgovci. Na splošno pa otroci niso imeli denarja, zato staršev niso obdarovali ali pa so bili odvisni od lastne iznajdljivosti in ustvarjalnosti. »Za darila nismo imeli denarja, oče je bil vesel je naših pesmic, pa kakšnega lupčka smo mu dal.«
Razloček med različnimi socialnimi sloji se je kazal tudi v načinu obdarovanja. V bogatejših družinah so se zjutraj družinski člani zbrali ob skupnem zajtrku in obdarovali slavljenca »Darilo, kljub temu, da je bila samo čokolada, je bilo zavito v belem papirju in zavezano z mašnico.« V revnejših družinah so bila »darila« predvsem rože z domačega vrta ali »kakšen priboljšek na mizi« in le redkokdaj so obdarovali tudi otroke, saj je bil v družini najpogosteje praznovan le očetov god. »Mi tamal ponavad sploh nismo vedel, kdaj mamo god, ga nismo praznoval, ko sta mela pa oče in mama god, sta ga praznovala skupaj, takrat je blo pa veselo. Daril pa nismo poznal, samo kakšna boljša južna je bla.«
Posebno mesto v družini so imele služkinje, ki so skrbele za gospodinjstvo. »Služkinje sta bile del naše družine, imele sta vso oskrbo, do smrti sta živele pri nas, njun grob še danes obiskujem in skrbim zanj’.« Zato so bile tudi med prazniki vedno povabljene k mizi, pa tudi na njihove godove v družini niso pozabili. »Tudi služkinje smo obdarovali, ko so imele svoj praznik. Mama jim je pripravla kakšne manjše stvari, sladkarije, nogavice, ruto.«
Med najvišjim slojem meščanov je bila razširjena navada obiskovanja na domu. Žene premožnejših meščanov, »ta fine gospe«, so se tedensko srečevale po domovih na popoldanskem čaju s piškoti. Tudi za godove so se med sabo obiskovale, obdarovale pa so se navadno z rožami. Godovnica je postregla s čajem in pecivom, tudi s potico. Miza je bila tisti dan pregrnjena s »ta finim« prtom, na njej pa je bila tudi vaza s cvetjem. Moški pa so se ob večerih zbirali ob svojih stalnih omizjih v gostilnah, ki so ustrezale njihovemu položaju in politični usmeritvi.
Srečanja so izkoristili tudi kot priložnost za praznovanje godov ali drugih pomembnih dogodkov. »Na Jožefovo je oče plačal vsem delavcem kosilo in pol litra vina pri Kastelcu v Bršljinu.« Najbolj priljubljeni in cenjeni gostilničarji v mestu so zvečer prisedli k svojim prijateljem in stalnim gostom ter jim prinesli vina. Hčerka znanega novomeškega gostilničarja se spominja: »Že pred vojno sem prevzela vodenje gostilne. Za god, ki sva ga imela skupaj z očetom, so prišli novomeški pevci, ki so bili naši stalni gostje in nama zapeli. Bilo jih je trideset, pripravila sem jim narezek, zraven so pili vino.« »Javno« so praznovali večinoma le ugledni meščani, ki so se tudi sicer pogosteje medsebojno družili.
