Za naše prednamce je bila kuga skrivnosten in nerazumljiv pojav. V srednjem veku so bili prepričani, da je ta brezsrčna sovražnica človeštva, ki ji ne uidejo niti kronane glave, božja kazen za grešno življenje zemljanov. To misel so poudarjale tako posvetne oblasti kot cerkev, prisotna je bila v kužnih zakonih, različnih medicinskih delih in prognostikah tedanjega časa. Da bi umirili bes nebes, so se ljudje zatekali k molitvi, postu, kesanju in pokori. Pogosta so bila romanja, procesije in bičanja na ulicah.
Astrologi so nastanek črne smrti poskušali razložiti z miazmatsko teorijo, ki je vzrok za razvoj kužnih bolezni pripisovala vplivu zvezd in neugodni konstelaciji planetov. Še zlasti nevarna naj bi bila Mars in Saturn, ko sta v konjunkciji. Takrat naj bi se iz globočin zemlje dvigali strupeni plini, ki zastrupljajo zrak in povzročajo okužbe. Takšnega mnenja je bila tudi pariška medicinska fakulteta, najodličnejša ustanova tedanjega časa. Ljudje so se izbruha kuge bali tudi, ko so se na nebu pojavile zvezde repatice.
Sanitetne ukrepe proti širjenju bolezni in za ravnanje z okuženimi so predpisovali infekcijski oz. kužni redi, ki so jih izdajale mestne ali deželne oblasti. Prvi zgodovinsko znani kužni red je izdal grof Bernabo Visconti leta 1374 v italijanskem Reggiu. Določila so bila stroga in brezobzirna: vsak okuženi se mora umakniti iz mesta na polje, da tam okreva ali umre; tistim, ki okuženim streže, se za 10 dni prepove stike z drugimi; duhovniki morajo preiskati vse sumljive primere in o tem poročati oblastem, sicer jim grozi zaplemba premoženja ali smrt na grmadi; vsakemu, ki v mestu zanese kugo, se zapleni premoženje. Ta določila so kmalu sprejele tudi druge italijanske države in jih še izpopolnile. V avstrijskih deželah se je prvi kužni red pojavil leta 1521. Izdal ga je nadvojvoda Ferdinand I. za mesto Dunaj (Travner, 1934: 39-41). Po njem so se ravnali vsi poznejši, tudi za naše kraje veljavni sanitetni predpisi. Glavni ukrepi za preprečevanje okužb so bili: omejevanje stikov z okuženimi, izolacija, karantena (z zakonom so jo prvič uvedli leta 1377 v Dubrovniku), prepoved gibanja in zapiranje mej, čiščenje in sežiganje okuženih predmetov ter prezračevanje in dezinfekcija okuženih stanovanj. Za razkuževanje so uporabljali zlasti navadni brin in kis. Razen brina so bila zelo priljubljena zelišča še sladki janež, navadni repuh, baldrijan, žajbelj, jetičnik, angelika, čebula, česen … Na okužena območja so opozarjale velike table z belimi puščicami, postavljene ob cestah, pa tudi številni kresovi na hribih, ki so bili vidni daleč naokoli. Okužene hiše so zaprli, okna in vhodna vrata pa označili z belim križem.
Okužene so smeli zdraviti samo za to določeni zdravniki (»magistri sanitatis«), ki pa so imeli zelo pomanjkljivo znanje. Poleg njih so se udejstvovali tudi za to odrejeni brivci in kopališki mojstri, ki so bolnikom puščali kri. Na deželi so te naloge pogosto opravljali kar duhovniki. Da bi se izognili okužbi, so nosili posebne zaščitne obleke. Odeti so bili v dolge halje, namazane z voskom ali smolo. Na roke so si nadeli irhaste rokavice, na obraz pa masko s steklenimi naočniki in z dolgim kljunom, v katerega so natlačili različna zelišča in dišave (meliso, pelin, meto idr.). Bolnikov se niso dotikali z rokami, pač s palicami in jim le od daleč dajali ukaze in navodila. Bolezen so poskušali zdraviti s čiščenjem miazem, puščanjem krvi, klistiranjem, z različnimi zelišči, zvarki (teriak, bezoar), s praški iz človeškega in živalskega blata in urina, s posušenimi in stolčenimi krastačami … Zelo priljubljena »zaščita« pred boleznijo so bili različni amuleti, Kristusove podobice in svetinjice. Tolažbo in zaščito so iskali tudi pri svetnikih, ki naj bi izprosili božje usmiljenje in od njih odvrnili smrtonosno bolezen. Za zaščitnika zoper kugo so veljali zlasti sv. Marija, sv. Sebastjan, sv. Rok, sv. Frančišek Ksaverij, sv. Barbara, sv. Rozalija, sv. Jožef, sv. Anton Padovanski idr.
Ker so bili vsi napori zdravnikov ter vse goreče prošnje in molitve v glavnem neuspešne, se je ljudi polastil blazen obup. Često so se odpovedali vsem človeškim in božjim zakonom. Prestrašeni in histerični ljudje so obolele velikokrat prepustili samim sebi – zapuščali so svoje bližnje, starše, zakonce, prijatelje, celo otroke – ali pa so se udinjali hudiču (popivanje, prirejanje orgij). Marsikje se je po ulicah širil neznosen smrad, saj so mrliči dolgo ležali po cestah in poljih ter v zapuščenih hišah. Vozovi, s katerimi so prevažali okužene v lazaret ali na grobišče, so bili označeni s črno zastavico in belim križem. Okužena trupla so pokopavali na posebnih pokopališčih izven naselij. Trupla so potresli z apnom in zagrebli v velike jame. Pokopi so se izvršili brez kakršnihkoli pogrebnih obredov. Nad gomilami so postavili lesene križe, ki so jih pozneje ponekod nadomestili s kužnimi znamenji.