Začetki sodobnega pojmovanja dostopnosti do pitne vode v Beli krajini segajo v 19. stoletje.
Za velik korak k boljši oskrbi s pitno vodo v času Avstro-ogrske je poskrbel zastopnik Belokranjcev v Deželnem zboru Kranjske in državni poslanec Fran Šuklje, ki je na 12. seji Deželnega zbora Kranjske, 10. maja 1893 (str. 294), podal ustno poročilo finančnega odseka o prošnji za gradnjo vodovodov na več območjih Kranjske, med drugim tudi o prošnji belokranjskih občin Črnomelj Petrova vas, Kot in Semič. Za izgradnjo je bilo pomembno, da se v projekt finančno vključi tudi država in ne le dežela ter omenjene občine.
Fran Šuklje je na 10. seji Deželnega zbora Kranjskega, 10. februarja 1894 (str. 239), poročal, da je bilo s strani Ministrstva za kmetijstvo in Ministrstva za finance sporočeno, da je državo možno vključiti v projekt sofinanciranja izgradnje vodovoda. Ob enem je Deželni vladi predlagal sprejetje zakona o izgradnji vodovoda. Pri tem je med drugim izpostavil dejstvo da v okraju Črnomelj (območje današnje Bele krajine) nadpovprečno število ljudi zboli za kozami in tifusom. Tudi pozneje, v času pred drugo svetovno vojno, je bilo stanje glede okužb v okraju Črnomelj med slabšimi glede na ostale okraje v Dravski banovini. To je razvidno iz razpredelnice v knjigi Zdravstvene prilike.[1]
Glede morbiditete, torej po številu okužb po tifusu in griži na 10.000 prebivalcev, je bil okraj Črnomelj na predzadnjem mestu.
10. februarja 1894 je na 11. seji Deželni zbor Kranjske sprejel ”Zakon o oskrbljenji občin Kot, Semič, Petrova vas, Telečji vrh in Črnomelj z vodo” (str. 239).
Dokumentacijo za izgradnjo vodovoda je pripravili Jan Vladimir Hrasky iz Deželnega stavbinskega urada. Pri tem je dobro izpostaviti da je prvi izračun pokazal, da bo investicija stala predvidoma 75.000 goldinarjev. Temu je oporekalo Ministrstvo za kmetijstvo, ki je opozorilo, da je načrt prenizko dimenzioniran. Njihovi izračuni so pokazali da bo za izgradnjo potrebno zagotoviti 92.100 goldinarjev. Sledilo je še nekaj popravkov in stroške so uskladili na 89.000 goldinarjih. Ne smemo prezreti pomembnega priporočila ministrstva. To je predlagalo tudi postavitev hidrantov, ki bi bili koristni za primer izbruha požara. Toda Deželni odbor je predlagal, da na mesto hidrantov postavijo cenejše ”vodotoče”.
Prvi vodovod v Beli krajini je bil zgrajen 1898. Zajetje je bilo pri vasi Blatnik pri Črmošnjicah in vodo so zajeli iz potokov: Blatni izvir, Zdravi izvir in Mlinarjev izvir. V kraju Kot pri Semiču se je vodovod razcepil na dva kraka. Eden je potekal proti Semiču in drugi proti Črnomlju. Otvoritev vodovoda je bila 11. 7. 1898 in o tem so pisale tudi Dolenjske novice v 15. številki, 1. 8. 1898 na strani 123. Vodovod so dobile naslednje vasi: Vrčice, Kot, Sadinja vas, Vavpča vas, Coklovca, Mladica, Kašča, Podreber, Sela, Trata, Vrtača, Semič, Ručetna vas, Mihelja vas, Petrova vas, Rožanec, Črnomelj.
Kot omenja Rosa Mohar, je bila trirazredna osnovna šola v Semiču edina stavba, v katero so napeljali vodovod.[2]
Na območju okrajnega glavarstva Črnomelj (današnja Bela krajina) so pred drugo svetovno vojno zgradili še dva vodovoda.
Na Planini pri Mirni gori. Tam so nemško govoreči Kočevarji za potrebe oskrbe vasi s pitno vodo dali zgraditi vodovod. Vodovod je gradilo podjetje Furlan iz Ljubljane.
Tretji vodovod je bil leta 1935 zgrajen v Metliki.
Četrtega so začeli graditi v okolici Starega trga. Toda ta vodovod, ki so ga gradili od izvira Dolskega potoka pod Starim trgom, je bil dograjen šele po drugi svetovni vojni, to je leta 1955. Z vodo so se oskrbovali prebivalci naselij Stari trg, Prelesje, Močile, Deskova in Kovača vas.
Stanje glede preskrbe s pitno vodo ob uporabi vodovodov, v okraju Črnomelj, v primerjavi z ostalimi okraji banovine sploh ni bilo tako slabo. Podatki iz razpredelnice ”Preskrba naselij z vodovodi” iz publikacije Zdravstvene prilike… prikazujejo, da je okraj Črnomelj uvrščen na šesto mesto med 24.[3] Glede na število prebivalcev, ki so se oskrbovali s pitno vodo je iz vodovoda, je bil okraj Črnomelj uvrščen na sedmo mesto. [4]
Drugačna pa je bila slika glede morbiditete, torej števila okužb po tifusu in griži na 10.000 prebivalcev. Tu je bil okraj Črnomelj na predzadnjem mestu.
[1] Zdravstvene prilike in delo higijenske organizacije v Sloveniji 1922‒1936: spomenica ob petnajstletnici Higijenskega zavoda v Ljubljani, 1938, str. 537 (razpredelnica Morbiditeta na tifusu…).
[2] Rosa Mohar: Odprtje prvega belokranjskega vodovoda, str. 25. VIR: Voda v Beli krajini: zbornik ob stoletnici napeljave prvega belokranjskega vodovoda 1898‒1998, Semič, 1998.
[3] Zdravstvene prilike in delo higijenske organizacije v Sloveniji 1922-1936: spomenica ob petnajstletnici Higijenskega zavoda v Ljubljani, 1938, str. 537.
[4] Isto, str. 538.