Leta 1863, ob začetku obratovanja delavnic, je bilo zgrajenih že prvih 12 hiš ob južnem delu poleg kurilnice in plinarne (stara kolonija). Kasneje so dogradili še 28 enakih hiš s po štirimi stanovanji v pritličjih in prav toliko v nadstropjih (nova kolonija). Leta 1871 so zgradili še otroško zavetišče, šolo in pozneje, 1874, še skladišče z življenjskimi potrebščinami (konzum).
Hiše so zgradili po načrtih direkcije Južne železnice in so bile last delavnic, ki so skrbele za njihovo vzdrževanje. Kolonija je nastajala načrtno s takrat aktualno infrastrukturo in sploh dokaj visokim komunalnim in stanovanjskim standardom. Okoli vsake hiše je bil vrt, ki je bil enako razdeljen med štiri stanujoče stranke.
Z izgradnjo obeh kolonij je imela Družba Južne železnice v neposredni bližini delavnic na razpolago 304 stanovanja. S pitno vodo so se prebivalci kolonije oskrbovali iz vodnjakov. Le-teh je bilo v novi koloniji osem, v stari pa štirje. Poleg tega je bilo še pet korit z dravsko vodo za pranje perila. Število hiš v koloniji je v vseh obdobjih ostalo enako. Svoj namen je spremenila šola, ki je bila med obema vojnama spremenjena v stanovanja, otroško zavetišče pa so opustili po letu 1945.
Stanovanjsko pravico v koloniji je dobil le tisti, ki je bil zaposlen v delavnicah ali na železnici. V primeru, da je z delom prenehal ali se upokojil, je moral z družino vred v treh mesecih zapustiti kolonijo, izpraznjeno stanovanje pa je bilo na razpolago drugim delavcem v delavnicah. Zato do začetka petdesetih let v koloniji ni bilo upokojencev. Število stanovalcev kolonije je bilo v veliki meri odvisno od potreb delavnic. V začetku sedemdesetih let 19. stoletja je v koloniji živelo 1600 ljudi, v glavnem je šlo za tujce. Njihov občevalni jezik je bil nemški. Proti koncu 19. stoletja so se začeli v kolonijo naseljevati tudi Slovenci.
Z nastankom Jugoslavije je prišlo do večjih sprememb. Delavnice so bile v lasti Družbe Južne železnice vse do leta 1924, ko jih je prevzela uprava Jugoslovanskih državnih železnic ljubljanske direkcije. Obrati so se izpopolnili, saj so izkoristili obmejno lego Maribora. V kolonijo so se naselili in našli delo v delavnicah ljudje iz bližnje okolice Maribora. V prvih letih po vojni je bil selitveni dotok v kolonijo predvsem iz neposredne agrarne okolice Maribora. Pozneje, v letih 1921 do 1928, je prišlo v kolonijo večje število Primorcev, predvsem iz okolice Sežane in Trsta. Ker so to bili ljudje z ustrezno kvalifikacijo, so imeli prednost pri pridobitvi stanovanja v koloniji. Po podatkih popisa prebivalstva leta 1930 je živelo tukaj 1266 ljudi. Od teh je bilo jugoslovanskih državljanov 1251, petnajst pa tujcev. Po štetju prebivalstva 1971 je živelo v koloniji 1047 ljudi. Poklicna struktura ljudi je bila v bistvu vseskozi podobna. Le-to so narekovale potrebe delavnic in železnice, saj še danes velja nepisano pravilo, da se sem lahko naselijo le ljudje, ki so zaposleni pri železnici.
Za čas do konca prve svetovne vojne lahko zapišemo, da je delavstvo in uradništvo, nastanjeno v koloniji, živelo v svojevrstni izolaciji, kar jim je omogočala lastna preskrba v konzumu kakor tudi skrb za predšolske otroke in ne nazadnje kolonijska šola. Z izgradnjo šole, otroškega zavetišča in konzuma se je navezanost na kolonijo, kjer so imeli njeni prebivalci v bistvu vse, kar so potrebovali za vsakdanje življenje in delo, le še bolj utrdila. Vse večja navezanost na delavnice in kolonijo je krepila zavest pripadnosti koloniji, po drugi strani pa prav zato povzročala pri ljudeh izolacijo.
Prosti čas so ljudje v koloniji preživljali različno. Moški, v kolikor niso delali nadurnega dela v delavnicah, so v vseh obdobjih radi zahajali v gostilne. Pred prvo svetovno vojno so poslovale kolonijske gostilne Lahajner, Stamec v Radvanju in Mautner v Novi vasi, tu je bil sedež tako imenovanega fantovskega »fajgenkluba«. Prav tako je bila pogosta zabava igranje kart in udeležba na izletih.
V vseh obdobjih so si prebivalci kolonije prizadevali za pridobivanje dodatnih materialnih dobrin. Težnja po dodatnem zaslužku je bila značilna za večino prebivalstva (delo na črno, tihotapljenje, popoldansko delo, pranje perila vojakom). Velik pomen so imeli vrtovi in njive, saj so bili ljudje, ki so se priselili sem iz podeželja, še vedno čustveno močno navezani na zemljo. Podobno lahko trdimo za domače živali. Od zadnjih so redili v glavnem prašiče, zajce, perutnino, niso pa bili redki primeri, da so posamezne družine imele tudi po eno ali dve kozi (»ajzenpanarska krava«). Po drugi svetovni vojni sta jih močno prizadela prepoved reje domačih živali kakor tudi odvzem njiv zaradi širjenja mesta.
Glavni dobavitelj prehrambnih izdelkov je bil konzum. Z živili so prebivalce kolonije oskrbovali tudi nekateri zasebniki (npr. pek Scherbaum). Med soseskama so bili praviloma prijateljski odnosi. Skupno so večkrat praznovali rojstne dneve in godove. Priljubljeno je bilo zbiranje na dvoriščih pod brajdami, kjer so prirejali krajše zabave.