Dr. Otmar Majerič je leta 1927 v Ormožu ustanovil sanatorij za zdravljenje predvsem revmatskih bolezni. Pri svojem delu je uporabljal nove metode, s katerimi se je seznanil na specializaciji v Avstriji: elektroterapijo, terapijo z radijem in knajpanje.
V sanatoriju je imel aparat s 450.000 volti napetosti, izdelan po načrtih slavnega zdravilišča v Gallspachu, kjer je nekaj časa deloval kot asistent dr. Zeileisa. Z Zeileisovo metodo, ki je temeljila na visokofrekvenčnem elektromagnetnem polju, je zdravil kronična revmatska obolenja, pa tudi išias, aterosklerozo, bolezni želodca in živcev in glavobole. Na zdravljenje so prihajale tudi ženske z ginekološkimi težavami. Za dame je uvedel metodo, ki jim je z električno masažo oblikovala telo in mišice, jih krepila in izboljševala odpornost proti boleznim. Postopek zdravljenja je bil sestavljen iz več delov: 1. prehrana (dieta), sončenje in telovadba, 2. UV obsevanja, 3. kopeli rok ali/in rok (imeli so poseben stol z banjicami iz porcelana za roke in škornje za noge; med kopeljo je na obolele roke ali noge ugodno delovala elektroliza) ter 4. elektroterapija s posebno napravo, zgrajeno na osnovi Teslovega transformatorja – s posebno stekleno palico so gladili obolele dele telesa (Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, str. 667).
V sanatorij so prihajali pacienti iz različnih mest tedanje Jugoslavije: Skopja, Beograda, Zagreba idr. Običajno so se z vlakom pripeljali do železniške postaje v Ormožu, kjer jih je pričakal Majeričev šofer Slavko Novak in jih nato z avtom odpeljal v penzion, v katerem so prenočevali (Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža,1993, str. 285). Senatorij so obiskovale številne pomembne osebnosti tistega časa, tudi ministri in generali. Majerič je brezplačno zdravil tudi revne bolnike. Težje bolnike je po zdravljenju pošiljal na okrevanje v sanatorij v Preddvor, ki ga je vodila njegova sestra Antonija skupaj z možem Jožefom Velechovskýjem.
Ormoški sanatorij je razpolagal z dvajsetimi lepo urejenimi sobami. Obiskovalcem je nudil izbrano hrano ter »cenen penzion, tako da omogoča poset in zdravljenje tudi manj premožnim slojem«. Preprosti ljudje so sanatorij imenovali tudi nekakšen »Lurd« (Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, str. 666–667), saj je na tem mestu nekoč stala frančiškanska cerkev. Pri oskrbi in nastanitvi pacientov je dr. Majeriču veliko pomagala sestra Alojzija. Skrbela je predvsem za nepokretne bolnike. O tem govori tudi odgovor na vlogo za obratovanje prenočišča za nepokretne bolnike pri sreskem načelstvu na Ptuju: »Ona nima namena otvoriti kakšen samostojen obrat, nego samo za bolnike, katere leči njen brat dr. Majerič ter med katerimi je res vedno več takih bolnikov, kateri ne morejo nikamor brez pomoči strežnika. Vsled tega njim dela velike težave, ker morajo za iste od daljnih gostiln donašati hrano, katera postane med tem hladna itd. ter za bolnike neprikladna. Podpisano županstvo se je prepričalo glede teh bolnikov, res je veliko takih, ki ne morejo nikamor. Kakor navaja prosilka, je med pacienti minister Korač Vitomir, ministrski pomočnik iz Beograda, župnik iz Zagreba in več drugih, ki se lečijo pri dr. Majeriču z elektroterapijo« (ZAP, MOO, šk. 23, sig. 85(26), Dopis ormoškemu sreskemu načelstvu v Ptuju).
Majerič je za delovanje sanatorija v Ormožu kupil pritlično hišo čevljarja Jurija Čurina (Friedau 56, danes Žigrova ul. 6), nekdaj last zdravnika dr. Antona Žižka, ter jo zaradi potreb delovanja sanatorija nadzidal za eno nadstropje. K tej je prizidal še eno hišo (Friedau 61, danes Žigrova 6a). V zgornjem delu nove hiše so bili nameščeni stanovanjski prostori, v pritličju pa elektroterapija oziroma ordinacija. Hišo svojega očeta čevljarja Majeriča, ki je stala zraven sanatorija (Friedau 58), je preuredil v gostilniške prostore, kavarno in bar. V vse tri hiše je kot prvi napeljal vodovod, saj ga do takrat v mestu ni imel še nihče (Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža, 1993, str. 285). V začetku 30. let 20. stoletja je Majerič za hišo št. 61 začel graditi še veliko dvonadstropno hišo s sobami za goste. Gradnje ni nikoli dokončal, saj ga je prehitela druga svetovna vojna. Hiša je bila dograjena šele sredi 50. let 20. stoletja.
V Majeričevem sanatoriju je zdravljenje potekalo z elektroterapijo. V 30. letih 20. stoletja so tudi številni Ormožani začeli uporabljati električno energijo in aparate na električni pogon. Ker je bila moč električne energije zelo šibka, so se pri hkratnem delovanju več aparatov pojavljale motnje v njihovem delovanju. Tako so se leta 1933 nekateri lastniki radijskih sprejemnikov v Ormožu pri mestnih oblasteh pritožili zoper dr. Majeriča in njegovo zdravljenje z elektroterapijo. Očitali so mu, da s svojo metodo zdravljenja moti delovanje radijskih sprejemnikov, še posebej med 11.30 in 14.00, in zahtevali, da v navedenem času preneha z obsevanji pacientov. Ko so za spor izvedeli pacienti, so se pri občinskih oblasteh zavzeli za zdravnika, saj so menili, da bi bili s prekinitvijo obsevanj zelo oškodovani (ZAP, MOO, šk. 23, sig. 85(26), Dopis ormoškemu sreskemu načelstvu v Ptuju).
