Na območju Cerovca ob avtocesti na odseku med Dramljami in Celjem, ki sicer spada pod občino Šentjur, so ohranjeni ostanki partizanske bolnišnice »Zima«, ki predstavljajo enkraten kulturni spomenik iz obdobja NOB na tem območju.[1] Postavili so jo zato, da bi ranjencev ne bilo potrebno prenašati v oddaljene partizanske bolnišnice na Pohorju ali pa na Kozjanskem. Štab XIV. divizije je zato junija 1944 sekretarko Okrajnega komiteja KPS Celje-okolica Milico Gabrovec–Lenko zadolžil, da na tem območju organizira gradnjo bolnišnice. Po ogledu terena so se aktivisti odločili, da jo postavijo v obsežnem gozdu Šohta v kraju Cerovec. Da bi ranjencem v njej zagotovili kar največjo varnost, so se odločili za izgradijo podzemnega bunkerja.
Z gradbenimi deli so pričeli konec junija 1944. Za mesto izgradnje so določili okoli osem metrov dolg in tri metre globok jarek z nagibom navzdol, po katerem je teklo nekaj vode. Lokacija je bila dobro izbrana, saj je bila bolnišnica dobro zamaskirana in je bilo tudi pozimi mogoče zabrisati sledove stopinj. Gradili so jo borci Bračičeve brigade, ki so jim pred prihodom na gradbišče zavezali oči, da niso mogli vedeti za njeno lokacijo. Pristop na njeno gradbišče so imeli samo nekateri najbolj zanesljivi aktivisti. Gradbeni material so zbirali v bližnji okolici, največ pa ga je prispeval Stanko Sodin. Gradbeni material v bližino bodoče bolnišnice sta dovažala brata Štefan in Franc Koštomaj, od tam naprej pa so ga do gradbišča poleg njiju nosili še Pavle Kovačič in Anton–Pavle Ofič. Ti so graditeljem prinašali tudi hrano in ostale potrebščine.
Avgusta 1944 je bila bolnica dokončana in je lahko sprejela prve ranjence. V njej je bilo nameščenih 8 pogradov, tako da je lahko sprejela do 23 ranjencev. Domači aktivisti so z veliko prizadevnostjo bolnišnico opremili še s štedilnikom, posodo, odejami, sanitetnimi potrebščinami in drugimi stvarmi. Po sredini bolnišnice so izkopali jarek za vodo, ki so ga razširili v tolmun, s čimer so si zagotovili vedno dovolj sveže vode. Za ranjence je skrbelo zdravstveno osebje po vodstvom dr. Gabrijela Hrušovarja–Draga, ki je bil zadolžen za celotno organizacijo sanitete na tem območju. Poleg njega so zunanjo zvezo bolnišnice »Zime« vzdrževali še intendant Anton–Pavle Ofič, od oktobra dalje pa še Jože Kolar kot kurir. Za prevzem ranjencev, hrane, sanitetnega materiala in drugega pa so pri zanesljivih domačijah organizirali javke. Bolnišnica je bila ves čas dobro založena s sanitetnim materialom, ki so ga po ilegalnih kanalih nabavljali Stanko Sodin, Ferdinand Kukovič, Alojzija Jesenek in drugi. Za zaloge hrane in druge potrebščine so približno 50 metrov od »Zime« zgradili manjši bunker, oktobra pa so v Jesenekovem gozdu blizu Marije Dobja pričeli graditi velik rezervni bunker, v katerega bi v primeru izdaje ali odkritja bolnišnice prenesli ranjence. Zaradi varnosti so v bolnišnici podnevi spali, ker sta bila ukazana strogo mirovanje in tišina. Kuhanje, pranje in drugo delo je potekalo ponoči, med 21. in 4. uro zjutraj. V tem času so tudi hodili na javke po ranjence.
V bolnišnici »Zimi« so zdravili samo težke ranjence, v glavnem iz enot XIV. divizije, nekaj pa je bilo tudi kurirjev in aktivistov. V njej se je zdravilo skupno 45 ranjencev, od katerih so umrli samo trije, in sicer: Rafko Kos iz Zabukovce, Franc Gorjup iz Štor, ki je bil komandir čete v 13. brigadi, in Slavko Leber iz Vojnika. Vsi trije so bili pokopani v gozdu nad bolnišnico, po vojni pa so jih svojci prekopali. Mesta, kjer so bili ti umrli ranjenci pokopani, so še danes označena. Ker se je koncem leta 1944 zvedelo, da nekje v gozdu Šohta obstaja partizanska bolnišnica, je obstajala možnost, da jo odkrijejo Nemci, kar se je tudi zgodilo. Njeno lokacijo naj bi Nemcem izdal neki gestapovski vohun z imenom Branko, ki se je izdajal za partizana. Ker pa je Marija Levstik iz Cerovca vodstvo bolnice o tem pravočasno obvestila, so Nemci okoli 15. januarja bolnišnico sicer res odkrili, toda v njej niso našli ničesar, ker so ranjence iz nje že prej pravočasno prenesli na Konjiško goro.
Leta 1958 je Osnovna organizacija ZB NOV Šentjur pri Celju bolnico sklenila obnoviti. Njena obnovitev je bila zaključena 13. septembra 1959. Na svečanosti je sodelovalo več tisoč ljudi. Do ponovne obnovitve bolnišnice je prišlo leta 1976. Otvoritev obnovljene bolnišnice je bila 15. avgusta 1976.
Partizanska bolnišnica “Zima” je bila 10. maja 2004 kot kulturni spomenik lokalnega pomena vpisana v register kulturnih spomenikov in kulturne dediščine na območju občine Šentjur.
[1] Podatki o partizanski bolnišnici »Zima« so povzeti iz prispevka Staneta Mrviča pod naslovom Partizanska bolnica „Zima“.
