Družina Bukovinski, hči Olga Lončarič roj. Bukovinski
Izgnani 1. novembra 1941 iz vasi Koritno, Velika Dolina.
Izgnani: oče Martin, mama Marija in otroci: Martin (1914), Anton – Tonče (1918), Olga (1922), Lojze (1924), Franci (1926), Jože – Pepi (1927), Milka (1929), Tilka (1931) in Zalka (1932). Hči Marija (1920) je bila že poročena, pisala se je Zofič, in je bila z možem Janezom in hčerko Anico izgnana iz Cirnika pri Brežicah v taborišče Bunchlaw v Šleziji.
Družina Bukovinski je bila izgnana najprej v taborišče Hohendorf v Šlezijo. Tam je Olga delala v kuhinji, a že decembra 1941 so njo, Martina, Alojza in Franca poslali na delo v 120 km oddaljen Hirschberg, kjer so delali v različnih tovarnah. Stanovali niso v Hirschbergu, temveč v taborišču Bad Warmbrunn. Moški, okrog 200 jih je bilo, so bili v posebni stavbi, dekleta so bila sprva posebej v hotelu Dreiwerge, pozneje pa skupaj v isti stavbi kot fantje. Delali so v treh izmenah. Fantje so se v Hirschberg vozili s tramvajem, dekleta, ki so bila bližje, pa so hodila peš. Martin je delal v tovarni sladkorja, Franc pa je delal v tovarni apna, kjer je moral imeti ves čas dela na obrazu masko. Zaradi težkega dela je bil večkrat bolan. Alojz je delal kot ključavničar in po vrnitvi domov je naredil izpit za ključavničarja. Bil je prvi izučen ključavničar v širši okolici doma. Olga je delala v tekstilni tovarni. Tam so pletli tkanine iz različnih materialov. Olga in Zalka Žokalj iz Krške vasi sta izdelke pletli na roke. Pletli sta cele dneve. Volna je bila na »špulah«.
Starši z mlajšimi otroki so bili v različnih taboriščih. Najprej so bili premeščeni v Pilgramshain. Olga in bratje so jih lahko enkrat mesečno obiskali. Starša sta v taborišču delala, Milka je morala čuvat otroke pri nemški družini, Tilka in Zalka pa sta hodili v šolo in sta bili odlični učenki.
Leta 1944 sta bila starša z mlajšimi otroki premeščena v Bad Warmbrunn. Mama Marija je bila šivilja in je morala hoditi delat v tekstilno tovarno, kjer je delala Olga. Tam je krojila oblačila. Največ izdelkov v tej tovarni so naredili za otroke.
Iz izgnanstva se je družina vrnila junija 1945, preko repatriacijske baze v Subotici. Njihova hiša je bila zidana, zato ni bila uničena. Bila pa je prazna, saj so Kočevarji, ki so v njej med vojno živeli, odpeljali vso opremo. Kot je povedala gospa Olga so, po pričevanjih domačinov, to opremo pri Čatežu zmetali v Savo.
