Podobe mesta Raven v luči urbanističnega razvoja
Na predlog dr. Franca Sušnika so leta 1952 trg Guštanj preimenovali v Ravne na Koroškem in kraju hkrati dodelili status mesta (11. 5. 1952). S tem formalnim dejanjem so v celoto povezali trg, grad Ravne in železarno Ravne. Mesto je organsko raslo in zraslo s fabriko v sodobno jeklarsko mesto.
Prav neverjeten je bil povojni zanos, gradbeni zamah, ki je zajel ne samo Ravne, ampak večino slovenskih mest in premikal meje med ruralnim in urbanim. Skoraj idilično podobo krajine so zamenjale velikopotezne stanovanjske soseske in naselja enodružinskih hiš. Spreminjanje naše bivanjske kulture skozi desetletja je šlo z roko v roki s spremembami naših navad, vsakodnevnih poti. Najprej se je pričela gradnja novega naselja na Čečovju, gradili so stavbe za prosvetno, socialno, kulturno in fizkulturno dejavnost.
Stanovanjske soseske, ki so rasle, kot gobe po dežju so spreminjale podobo kraja in delavskim družinam nudile sodobno kvaliteto bivanja. Vzporedno je kot svoj organizem raslo ‘mesto Železarna’, na grajski vzpetini pa se je širilo kulturno, športno in prosvetno središče kraja.
Skozi kolaž podob iz fototek Koroške osrednje knjižnice in Koroškega pokrajinskega muzeja se tako lahko sprehodimo po starih ulicah, se nostalgično spomnimo kje in kako smo nekoč nakupovali, kako smo se prevažali, v katerih gostilnah so znali ‘privezati dušo’ lačnim in žejnim, da seveda na izpustimo znamenitega Doma železarjev in Kavarne na Čečovju. Novejše fotografije so iz arhiva Občine Ravne.
Zbirka je luč sveta najprej ugledala kot domoznanska razstava (december 2021 in januar 2022) v čast prihajajoči obletnici mesta Ravne na Koroškem. Letošnje leto mineva 70 let od preimenovanja trga Guštanj v mesto Ravne. Človek, ki je bil leta 1952 za to nedvomno zaslužen je bil dr. Franc Sušnik. In tudi naslov letošnje razstave ‘Pod to goro raste naše novo mesto’ – je rahla parafraza Sušnikovega besedila v članku objavljenem v Slovenskem poročevalcu leta 1947.
Ko govorimo o prostoru z vidika sedanjega trenutka, o načelih ohranjanja in prenove v skladu z varstvenimi načeli in razvojnimi zahtevami sodobnega časa, o vzdržnem ravnanju s prostorom in premišljenimi posegi v redke še razpoložljive površine, kdo je za to bolj pristojen kot arhitekti, urbanisti. Zato sva avtorici razstave k sodelovanju povabili Anito Potočnik Slivnik, univ. dipl. inž, arh., ki je prispevala tudi glavno besedilo, kot nekakšno rdečo nit, ki poveže staro z novim.
Srednjeveška struktura zgodovinskega mestnega jedra in njegovih podaljškov, ki predstavlja najkakovostnejšo mestno strukturo, se ohranja in prenavlja skladno z varstvenimi načeli in razvojnimi zahtevami sodobnega časa. V duhu trajnostne funkcionalne prenove je potrebno dopolnjevati omrežje trgov in poti, ohranjati srednjo gostoto pozidave in prebivalcev, predvsem pa vzdržno ravnati s prostorom in s premislekom posegati v redke še razpoložljive površine za razvoj mesta.
Avtorici razstave: Simona Vončina in Simona Šuler Pandev
