Valjčni likalniki oz. gladilniki za mrzlo likanje (lanenega) perila so bili sestavljeni iz lesenega valjarja in lesene deske. Uporabljali so jih za likanje ravnih kosov blaga, predvsem prtov in rjuh, za glajenje oblačil niso bili primerni. Vlažen kos platna so navili na valjar, nato pa z desko po vsej njegovi dolžini pritiskali nanj in gladili tkanino.
Najstarejši gladilniki so znani iz 16. stoletja, največ jih je bilo izdelanih v 17. in 18. stoletju. Deske so bile najpogosteje izdelane iz hrastovega, brezovega ali bukovega lesa. V širino so merile okrog 13 cm, v dolžino okrog 66 cm in debelino okrog 2,5 cm. Zgornji del gladilnika je bil največkrat dekorativno okrašen z raznorodno motiviko iz rastlinskega in živalskega sveta, srečamo pa tudi biblijske osebe, mitološka bitja, geometrijske like in tudi ljubezenske prizore. Spodnji del deske (tisti, ki je prišel v stik s platnom) je bil raven, gladek in neokrašen.
Iz preproste gladilne deske in valjarja se je razvila večja priprava za likanje perila, imenovana monga, ki so jo iznašli v Nemčiji v začetku 19. stoletja. Pri svojem delu so jo uporabljale predvsem perice. Kako je potekalo delo z njo, je opisala etnologinja Pavla Štrukelj: V Bizoviku in v okolici so mongali do 50 let nazaj vse, kar ni imelo gumbov (rjuhe, brisače, prte, serviete, robce itd.). Najlepše so polikali na mongi platneno perilo, ki je dobilo prav poseben lesk. Monganje je bilo osnovano na principu teže. Na približno meter široki in dolgi mizi sta bila postavljena dva lesena valja, nad njima pa zaboj s 50 kg težkim kamnom (ali z več kamenja), ki je močno pritiskal na valja. Tako se je monga s prenosom sile gibala sem in tja (zaboj s kamenjem so potiskali naprej in nazaj), perilo pa se je, navito na valj, lepo ravnalo. Posamezne kose perila so navijali samo na en valj, drugi je bil vedno prazen. Pri monganju je bilo delo razdeljeno. Oče in mati sta mongala, otroci pa so zgibali posamezne kose skupaj. Stranke so imele rade pomongano perilo, zato so dajale najraje prat tistim pericam, ki so imele monge. V Bizoviku so jih imeli skoraj pri vsaki hiši (Štrukelj, 1958, str. 145).
Z besedo monga so poimenovali zgoraj opisano večjo pripravo, pa tudi manjšo pripravo za ravnanje in hkrati za ožemanje perila (enostavna monga), ki je bila sestavljena iz dveh valjev, skozi katera so vlekli perilo, ter močnega okvirja. Posebno primerna je bila za likanje rjuh in prtov, spretnejši pa so z njo likali tudi oblačila.