Najuspešnejši trenerji članske ekipe

Najdaljši trenerski staž od vseh ima Tone Goršič, 14 sezon. V letih 1960-1987 je bil gonilna sila pri ustvarjanju domačih igralcev in trenerjev in je prav gotovo med najboljšimi, če ne že najboljši celjski trener. V svojem dolgoletnem vodenju celjske prve ekipe se je štirikrat uvrstil v 1. jugoslovansko zvezno ligo (1966, 1968, 1976 in 1983), takrat najmočnejšo rokometno ligo v Evropi in na svetu ter leta 1976 odigral finale pokala Jugoslavije. Današnja 1. slovenska liga se ne more primerjati s takratno prvo in drugo jugoslovansko ligo – tudi slovensko pokalno tekmovanje z enakim v bivši državi ne! Drugi najuspešnejši trener v tem obdobju je bil Slobodan Mišković (1977-1982), ki je poleg igranja v 1. YU-ligi, Celjane dvakrat popeljal tudi do finala pokala Jugoslavije (1978 in 1980). Še zadnjo uvrstitev v 1. YU-ligo je v sezoni 1990/91 dosegel Tone Tiselj, a je nato Jugoslavija in z njo 1. zvezna liga razpadla.

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je vse do danes (25 sezon) celjsko prvo ekipo vodilo deset trenerjev. Najuspešnejši med njimi je vsekakor Miro Požun, v Celju šest sezon (1994-2011), edini slovenski trener, ki je s katerimkoli moškim klubom leta 2004 osvojil naslov evropskih prvakov! Poleg tega še naslov zmagovalcev evropskega superpokala 2004, po enkrat z ekipo igral v polfinalu in četrt finalu lige prvakov (LP) ter enkrat v pol-finalu evropskega pokala pokalnih zmagovalcev. Je tudi trener z do sedaj največ doseže-nimi naslovi državnih prvakov (pet), osvojil pa je še tri naslove pokalnih zmagovalcev RS.

Sledijo mu Zdravko Zovko (1995-1998: trikrat državni in pokalni prvak ter dvakrat v polfinalu LP), Josip Šojat (1992-1995 in 2000-2002: tudi trikrat državni in pokalni prvak, enkrat v polfinalu LP in dvakrat v četrtfinalu LP) ter Sead Hasanefendić (1998-2000: dvakrat državni in pokalni prvak ter dvakrat v polfinalu LP).

Vsi ostali (Tone Tiselj, Kasim Kamenica, Zvonimir Serdarušić, Vladan Matić in Branko Tamše) se z njihovimi uspehi ne morejo primerjati, tudi ali predvsem zaradi slabih rezultatov v ligi prvakov, saj je bil njihov najvišji domet 1/8-finala LP, to je uvrstitev med 16 najboljših ekip v LP. Še najuspešnejši med njimi je zadnji trener Branko Tamše s tremi naslovi državnih in pokalnih prvakov, medtem ko Slavko Ivezič, sicer najtrofejnejši trener slovenske mladinske reprezentance (šest medalj na EP in SP), v tem obdobju kot trener v klubu sploh ni dobil prave priložnosti, saj je po odstavitvi Kasima Kamenice koncem leta 2007 prvo celjsko ekipo vodil le pol sezone, a na koncu osvojil naslov državnih prvakov 2008. Pri ocenjevanju uspešnosti trenerjev niso upoštevane osvojitve naslova zmagovalca slovenskega superpokala, ki se je začel šele leta 2007 in bi bili torej trenerji pred tem letom v neenakopravnem položaju.

Čeprav so bile med ekipami tudi velike kakovostne razlike, celjskim rokometašem na primer v času Zovka in Hasanefendića z “atomsko” postavo nikakor ni uspelo priti v finale Lige prvakov, kar je nato Požunu s precej slabšo a toliko bolj homogeno ekipo, kjer je “kemija” med igralci (še posebej) in trenerjem odigrala ključno vlogo. Tudi po letu 2006, ko so Celjani dosegli še zadnji odmevni rezultat v Ligi prvakov (četrtfinale s Ciudad Realom), so imeli dobre ekipe in dovolj denarja (na primer: proračun kluba je bil v letih 2010 in 2011 celo za polovico višji kot leta 2005, ko so Celjani proti Barceloni še zadnjič igrali v polfinalu Lige prvakov in pred tem osvojili evropski superpokal), pa ni šlo. Tipičen primer je sezona 2008/09, ko je povratnik Tone Tiselj, eden najuspešnejših slovenskih trenerjev rokometa, kljub obetavni ekipi s trinajstimi aktualnimi ali bivšimi reprezentanti raznih držav, dosegel od osamosvojitve naprej do takrat najslabši rezultat 1. ekipe – 4. mesto v državnem prvenstvu, 2. mesto v pokalu in komajda uvrstitev med 16 najboljših ekip v Ligi prvakov. Podobno slaba ali še slabša je bila tudi sezona 2010/11 s trenerjem Serdarušićem in delno Miro Požunom, kljub izdatni (enkratni) igralski okrepitvi (Zorman, Pajovič, Vugrinec)!