Ko režiser na predlog članov potrdi literarno predlogo, ki bo osnova za novo lutkovno predstavo, se začne raziskovalni del; kaj predloga predstavlja, v kakšnih zgodovinskih okvirih se odvija, kdo so literarni junaki, kakšen naj bi bil nauk zgodbe …
Ko je zbranih dovolj informacij, sledi pogovor, na osnovi katerega se po literarni predlogi oblikuje dramsko besedilo. V tej fazi se še ne ve, kdo bo igral kakšno vlogo. Najprej je potrebnih nekaj ur bralnih vaj, da se zgodbo dojame, da se jo zna obnoviti. Član označi posamezno vlogo, kakor jo je dojel, pri tem pa mora uporabiti vse razpoložljivo znanje, od igralskega do glasbenega. Ko režiser prepozna, kdo je za kakšno vlogo primeren, se začnejo le-te deliti med člane.
Besedilo je potrebno čim prej prečistiti, da se ga lahko člani naučijo. Škrati so prve predstave igrali tako, da so besedilo, ki je viselo za paravani, brali. To ni bilo učinkovito niti pri interpretaciji niti pri animiranju.
Režiser budno spremlja nastajanje animirane zgodbe, počasi se tudi že opredeljuje glede vrste lutk. Niso vse lutke primerne za vsako zgodbo. Največkrat je izbira lutk odvisna od gibalne zahtevnosti junakov, scenskega ozadja in razpoložljivosti rok in nog lutkarjev. Ne moremo si predstavljati npr., da bi deževnika igrali s ploskimi lutkami ali pa čarovnico s senčnimi, ker značaji lutk ne pridejo do izraza. Na tej stopnji vskoči izdelovalec lutk, ki po navodilih režiserja prične z upodobitvijo junakov.
Režiser odloči, ali se bo zgodba odvijala za ali pred paravanom, ali se ga bo sploh uporabilo in kateri predmet bo osrednji del zgodbe. Če se zgodba odvija za paravanom, imajo igralci nekaj prostora, da se med animacijo spočijejo in na hitro preverijo, če sledijo besedilu. Vendar so pri igri za paravanom skrite tudi pasti, kot je ta, da mora animator osvojiti prostornino in globino odra; kadar je lutka na sceni, se jo mora videti v celoti, ne sme se je spustiti prenizko, kadar pa odhaja v globino, jo mora animator postopoma dvigovati, da ne izgine s scene. Animator mora biti dovolj glasen, da ga občinstvo sliši. Včasih zna biti za paravanom tudi gneča in posledično zmešnjava prepleta rok in nog, kar zahteva dobro kondicijsko pripravljenost.
Če se lutkovna predstava odvija pred paravanom, mora biti animator osredotočen na lutko, da ji vdihne življenje, spremljati mora dogajanje v zgodbi, ne smejo ga zmotiti zunanji dražljaji, kot so znani obrazi v občinstvu ali morebitni izredni dogodki, kot je npr. prelet ptice. Delovati mora nezmotljiv in nedojemljiv za okoliške dejavnike.
Po večtedenskih vajah in odpravljanju pomanjkljivosti ter ob hkratnem nastajanju lutk, kakršne naj bi bile kot končni izdelki, se že oblikuje končni izdelek; lutkovna predstava. Pri doživljanju zgodbe je zelo pomemben tudi zvok oziroma glasba. Z njo se namreč daje ritem zgodbi, opiše posamezne scene in poudari pomembne značilnosti junakov.
Premierni dogodki so vedno nekaj posebnega. Navdušeno občinstvo poda najlepši poklon društvu s tem, da ga nagradi z aplavzom in da ostane predstava otrokom še dolgo v spominu. Škrati pa samozavestno nadaljujejo s ponovitvami v domačem in tujem okolju.
