Silvo Karo nosi v sebi zelo lep spomin na generacijo alpinistov konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let. V svoji avtobiografiji je zapisal, da nobena generacija pred njimi in nobena za njimi ni in ne bo doživela takega tehnološkega razvoja na področju opreme, kot jo je njegova. Plezalniki, frendi, goretex, plastični čevlji, lahki in hitro sušeči se materiali, ledni vijaki, cepini in dereze za navpičen led itd. Vse to je nedvomno vplivalo na velik razcvet, razvoj in napredek plezanja in alpinizma, ki se je vse bolj cepil tudi že v samostojne zvrsti. Okorne in nerodne gojzarje so nadomestili plezalniki z gladkim podplatom, plezanje je dobilo baletno mehkobo gibanja. Velike profilne kline so že konec sedemdesetih let zamenjali revolucionarni, tako imenovani frendi.
Silvo Karo se je leta 1982 z Janezom Jegličem – Johanom odpravil v ZDA, kjer sta kot prva Slovenca preplezala smer IX. stopnje. Istega leta sta se pridružila vodilnemu slovenskemu plezalcu Frančku Knezu in skupaj so tvorili navezo treh mušketirjev, kot so jih imenovali. Preprosti fantje iz razpadajoče Jugoslavije, Silvo Karo, Franček Knez in Janez Jeglič – Johan, so postali kralji svetovnega alpinizma. S svojimi vzponi v domačih stenah, predvsem pa v Patagoniji, Centralnih Alpah in Himalaji, so prestavljali meje, pri tem pa neizmerno uživali. »To so bila neverjetno lepa leta z neko posebno energijo. Takrat čas, denar in uspehi niso bili pomembni, pomembno je bilo samo, da smo plezali. Takrat smo lahko pustili vse drugo ob strani, danes pa morajo mladi najprej poskrbeti za izobrazbo, kariero, službo in druge obveznosti, šele potem pride na vrsto vse drugo. No, za nas je bilo tisto drugo, predvsem druženje, prav tako pomembno kot plezanje. V stenah smo se počutili najbolj svobodne in srečne,« je izjavil Karo.