Tovarna usnja Laurich se je 1921-1945, pod vodstvom Alfreda Lauricha, dobro razvijala; pridobivala nove obrtne liste, obrate, licence. Tudi med vojno je dobro poslovala, saj so poslovno sodelovali z nemško vojsko. Takoj po koncu druge svetovne vojne je bilo podjetje podržavljeno.
Tovarna usnja Slovenske Konjice je bila ustanovljena 1894, po drugi svetovni vojni se je preimenovala v Konus (KONjiška USnjarna), 1989 pa je bil ustanovljen Konus Konex.
S priženjeno doto ob poroki z Ano Zinthauer je Lovrenc kupil zadolženo usnjarno Pressinger v Konjicah, po ženini smrti pa jo je podedoval edini sin med štirimi otroci, Alfred – najbrž leta 1921, star 26 let.
Takrat je dal elektrificirati tovarno z istosmernim tokom (ostale zgradbe v trgu so elektriko dobile šele čez osem let), in zgradil večstanovanjsko zgradbo, v kateri so lahko stanovali njegovi mojstri in preddelavci.
1923 postavijo prvi parni kotel; 1927 je kupil posestvo Baronway na Prevratu, 1928 je dal zgraditi betonski most čez Dravinjo.
Nenehno je širil proizvodnjo in pridobival nove obrtne liste (samo leta 1929: za trgovino z lesom, za izdelavo degrasa – pomožnega sredstva za usnjarno, obrt javnega tehtanja blaga in za trgovino z mešanim blagom). Čas gospodarske krize v tridesetih letih ni zelo škodil podjetju, 1932 so ustanovili tovarno čevljev Alfo (z njo je upravljala delniška družba), še bolj pa so bila uspešna leta med 1934 do vojne, zgradili so sodobno dvonadstropno stavbo usnjarne.
Maja 1937 je prišlo v tovarni do stavke, kot protest zaradi odpuščanj, posledice ustanovitve Zveze združenih delavcev; v odziv je banska uprava izgnala tuje uradnike in uslužbence, vendar je lastnik Laurich poskrbel, da so se kmalu vrnili. Po stavki so podpisali prvo kolektivno pogodbo
Tudi med vojno 1941 – 1945 je tovarna delala v polnem obsegu, predvsem za potrebe nemške vojske. 1942 je dobil pomembno licenco za proizvodnjo umetnega usnja. Alfred se je 1944 umaknil v Avstrijo, ko je videl da bo Hitlerjeva Nemčija propadla; tam je dal registrirati manjšo usnjarno in tja premestil opremo jermenskega oddelka. S seboj je odpeljal del arhivov, razno dokumentacijo in tri avtomobile. 31. 8. 1945 je bil v odsotnosti s sodbo vojnega sodišča v Celju obsojen na zaplembo celotnega premoženja in odvzem svobode za dobo dvajset let. Umrl je v Gradcu.
19. 7. 1945 je bila tovarna podržavljena. Z ukazom Prezidija ljudske skupščine FLRJ z ukazom o določitvi podjetij splošnega državnega pomena.
Lauricheva Tovarna usnja je dala izjemen pečat razvoju Konjic in širše okolice.
Zdovc, V. (2000). Zbornik Konjice z okolico, Tovarna usnja v Konjicah. Slovenske Konjice: Občina Slovenske Konjice, Zgodovinsko društvo Slovenske Konjice.
Višnar, J. (1974). Konus ozd. Ljubljana: Tiskarna Ljubljana.
