Ljubljana je Stritarjevo ulico dobila s sklepom občinskega sveta 19. 5. 1906, ob sedemdesetletnici rojstva pisatelja, pesnika in literarnega kritika Josipa Stritarja. Pesnik je bil navzoč na slavnostni seji ob razglasitvi tega sklepa.
Ulica je dolga 98 metrov. Vodi od magistrata na Mestnem trgu do Tromostovja. Pred tem se je ulica imenovala Špitalska, po mestnem špitalu na mestu današnje Kresije.
Med najznamenitejšimi zgradbami na ulici so Kresija, Filipov dvorec, poslopje na hišni številki 7, kjer je do lanskega leta delovala Trubarjeva hiša literature, ter stavbe na Stritarjevi ulici 1, 3 in 4. Hiša Stritarjeva 7 stoji v zahodnem strnjenem nizu pozidave ulice, južno ob Filipovem dvorcu. Trinadstropno popotresno stavbo s petosno historicistično fasado in poudarjenim centralnim stolpičem iz zadnjih let 19. stoletja je zgradila Kranjska stavbna družba.
Podoba Špitalske ulice do velikonočnega potresa leta 1895
Predhodnica Stritarjeve ulice, Špitalska, je veljala za eno najpomembnejših mestnih ulic, saj je predstavljala dohod v mesto. Ime je dobila po meščanskem špitalu, ki je segal ob desnem bregu Ljubljanice do sedanjega Pogačarjevega trga in dalje do konca Lingarjeve ulice nasproti škofijskemu dvorcu. To je bil dom za ostarele in obubožane meščane. Špitalska ulica je bila prvič omenjena v vicedomskem urbarju leta 1496. Leta 1848 se v uradnih virih pojavi tudi ime Boleniške ali špitavske ulice (Spital-Gasse).
Glavni dohod in dovoz do Mestnega trga (Rotovškega, tudi Velikega trga) se je že v francoski in kongresni Ljubljani, na začetku 19. stoletja, pomaknil s Čevljarskega na Frančiškanski, tedanji Špitalski most, in od tod v Špitalsko ulico.
Zelo slabe so bile prometne in higienske razmere Špitalske ulice v 18. stoletju, ko je zapiral vhod v ulico izza Špitalskega mostu dve nadstropji visoki štirioglat obrambni stolp, skozi katerega so držale v mesto široko zevajoča Špitalska vrata. Ta mogočna zgradba, ki se je naslanjala na levo stran na meščanski špital, na desno pa na tedanjo Porentovo, pozneje Dežmanovo hišo, je bila višja ko vse druge stavbe in je jemala že tako ali tako ozki Špitalski ulici zraka in svetlobe. To higiensko in prometno pomanjkljivost je povečala še vrsta lesenih kramarskih lop, ki so stale na levi in desni ob hišah, tako da je bilo vozovom skoraj nemogoče preriti se tod skozi.
Proti koncu 18. stoletja so bile prometne ovire z rastočim prometom tako neznosne, da je mestni magistrat leta 1783 ukazal lope prenesti na Stari trg. Istega leta so začeli na nekaterih krajih podirati tudi mestno obzidje. Špitalska vrata so padla šele leta 1786. Preostali material se je porabil deloma za zidavo frančiškanskega župnišča. S tem so bile odpravljene najbolj kričeče neprilike, vendar je ostala Špitalska ulica do potresa l. 1895. v bistvu nespremenjena.
Po obnovi mesta
Zgodovinar dr. Rudolf Andrejka je v Slovencu aprila leta 1935, ob štiridesetletnici velikega ljubljanskega potresa 1895, pisal o izginjajočih mestnih ulicah. Dotaknil se je tudi Špitalske.
»Druga ulica, ki je po potresu tako rekoč izginila, je bila Špitalska ulica, katero so nadomestili z »regulirano« Stritarjevo ulico, ki se pa ne more meriti, dasi je uprav amerikansko široka, z uglajeno podobo stare, čeprav ozke in temne Špitalske ulice. Ali je bil prospekt na Robbov vodnjak posrečen, o tem naj sodijo poklicani strokovnjaki; meni se zdi, da bi bila srečnejša rešitev, ko bi se bil obdržal stari lok in izhod ulice izpeljal pred mestno hišo, ki predstavlja središče mestnega življenja. Od te ulice sta ostali po potresu samo Krisperjevi hiši št. 1 in 3 in Egerjeva hiša št 5; ostala poslopja pa so se podrla. Prva je padla stavba dvonadstropnega nekdanjega meščanskega špitala, ki so ji rekli tudi »kresija« , ker je bil v prvih desetletjih 19. stoletja v 1. nadstropju nastanjen okrožni urad (Kreisamt). Poslopje je segalo do Lingerjeve ulice na eni, do Pogačarjevega trga na drugi strani. Bilo je pusto in ga ni škoda; pa je škoda, da se je namesto njega sezidala arhitektonsko nepomembna trinadstropna palača meščanske imovine, ki je korenito pokvarila pogled na stolnico.«
Obnova mestnega prostora je v tem predelu sledila načrtu znanega urbanista Camilla Sitteja. Urbanist je predvidel razširitev nekdaj ozke Špitalske ulice od Prešernovega trga proti Robbovemu vodnjaku in Ljubljanskemu gradu.
Nove zgradbe, ki so nastale na mestu prejšnjih, so zavzele prostor dveh do treh starih hiš, tako denimo Schreyerjeva hiša in pa palača Meščanske imovine, danes poznani kot Filipov dvorec in Kresija.
Zaradi teh sprememb je imela Stritarjeva ulica, gledana s Frančiškanskega mostu, na levi strani le 3 hišne številke (prej 5), na desni pa 5 (prej 6), skupaj torej 8, predtem pa 11 hiš.