Zdravnica Klara Kukovec sicer ni bila Slovenka, vseeno pa je večino časa delovala med Slovenci, bila je poročena s Slovencem in je tukaj tudi umrla. Za prvo slovensko zdravnico velja Eleonora Jenko Groyer (1879–1959), ki je študij medicine končala v ruskem Peterburgu leta 1907, torej le eno leto pred Klaro Kukovec. Posebno pozornost velja Klari Kukovec posvetiti, ker je bila prva ženska z zdravniško ordinacijo v Trstu. Leta 1911 je v tem mestu delovalo 224 moških zdravnikov in le ena ženska. Takoj po prvi svetovni vojni je bila tudi v Mariboru prva in edina ženska s privatno ordinacijo. Njena življenjska zgodba deluje precej navdihujoče, saj se zaradi svoje odločnosti, vztrajnosti, neomajnosti in poguma ni nikoli vdala udarcem usode. Teh je bilo precej, saj je kot Judinja, ženska, izobraženka in tujka večkrat izstopala, vedno znova je naletela na nesprejemanje oblasti in takratne družbe. Začelo se je s težavami s študijem – ženskam v Rusiji, kjer se je leta 1883 rodila, ni bila omogočena kvalitetna, moškim enakovredna izobrazba, če so jo vseeno želele doseči, so se morale podati v Švico. Ko ji je, kljub težavam s financiranjem študija v Švici in tedaj že tudi noseči, uspelo diplomirati, ji v Avstro-Ogrski niso priznali izobrazbe. Birokratske prepreke, ki so ji jih postavili pri nostrifikaciji, so bile očitno namenjene temu, da bi obupala nad kariero in se zadovoljila z družinskim življenjem, ki so ga takrat razumeli kot za žensko edino primerno. Naslednje težave so bile jezikovne – prvo ordinacijo je odprla v Trstu, a italijansko ni znala. Vseeno so jo že prvi dan po odprtju ordinacije obiskale bolnice, in sicer Slovenke. Dela je bilo nato dosti, skoraj preveč, kar kaže na to, da je bila potreba po ženski zdravnici v mestu velika, pacientke pa so ji rade zaupale. S kakšnimi težavami se je soočala kot zdravnica v raznih vojaških bolnicah med prvo svetovno vojno, si lahko le bežno predstavljamo. Kot ženska zdravnica je bila nekaj posebnega, poleg tega pa še Rusinja na Avstro-Ogrski strani. Najkasneje med drugo svetovno vojno je poglavitna težava postalo njeno judovsko poreklo. Zanimivo je, da so jo prav pacientke nemškega rodu obvestile, kdaj je napočil zadnji čas, da zapusti Maribor. Takrat so se razmere hitro spreminjale in za Jude drastično slabšale, zato je prepotovala skoraj ves Balkan, dokler ni nato tako rekoč poniknila v Ljubljani, kjer je morala biti res dobro skrita, da je oblasti niso odkrile in izgnale. Po drugi svetovni vojni je bil glavni očitek novih jugoslovanskih oblasti, da je intelektualka in da je preveč premožna. Hišo so ji nacionalizirali, v javnem zdravstvu je niso hoteli zaposliti, morda tudi, ker je bila svojeglava in neupogljiva. Na vse težave se je odzvala z vztrajnostjo in s trdim delom.
Z imenom Kaja Lea in dekliškim priimkom Doktor se je rodila v dobro situirani judovski družini v Hersonu, ki je takrat ležal v Ruskem imperiju, danes pa v Ukrajini, 12. julija 1883. Po končani gimnaziji se je odpravila študirat medicino v Švico, kjer so v tistem času kot edini sprejemali tudi študentke na kvalitetne in moškim enakovredne fakultete. Prva tri leta je opravila v Ženevi, dva semestra v Bernu, en semester v Zürichu in zadnji semester ter diplomo v Lozani. Že v času študija je delala v privatnem sanatoriju Emila Theodorja Kocherja v Bernu in kot zdravnica sekundarijka pri Rudolfu Ulrichu Krönleinu v Zürichu.
Leta 1908 je uspešno zagovarjala svojo disertacijo, se poročila s Slovencem Jankom Kukovcem, ki je takrat študiral v Zürichu, in mu rodila sina Vlada. Začela je uporabljati ime Klara in možev priimek Kukovec. Hotela je odpreti privatno prakso v Gradcu, ki je bil dovolj velik in blizu Jankovemu rodnemu Ljutomeru, vendar ji Avstro-Ogrska ni hotela priznati izobrazbe. Zahtevali so, da ponovi drugi in tretji rigoroz ter opravi izpit iz grščine, in sicer v državi, kjer je zaključila gimnazijo. Po izpitih, ki jih je morala opraviti v Ruskem imperiju, se je vrnila v Avstro-Ogrsko in med čakanjem na nostrifikacijo delala pri ginekologu Emilu Knauerju in pediatru Zangerju v Gradcu ter opravljala rigoroze. Leta 1910 je tako diplomirala še v Gradcu, istega leta je tudi rodila drugega sina Roberta.
Leta 1911 je odprla zasebno ordinacijo za ženske in otroške bolezni v Trstu. Med 225 zdravniki v mestu je bila prva zdravnica in njena ordinacija je bila zelo dobro obiskana. Leta 1915 se je mlada družina morala umakniti iz mesta, saj je Italija stopila v vojno z Avstrijo. Klara Kukovec je šla na Dunaj, kjer je bila do februarja 1916 asistentka na ginekologiji v Rothschildovi bolnici. Nato je nekaj mesecev delala v vojaški bolnici v Šternberku na Češkem ter kasneje kot zdravnica za interne in infekcijske bolezni v taborišču za Istrane v Wagni (Avstrija), kjer je zdravila črne koze, trebušni tifus, grižo ipd. Z nalezljivimi boleznimi se je ukvarjala tudi v Gorici, kjer je do leta 1918 delala z Antonom Brecljem.
Klara Kukovec je prišla v Maribor konec leta 1918, delala je v Maistrovi vojaški bolnici, in sicer na oddelku za interne in infekcijske bolezni. Po končani prvi svetovni vojni je leta 1919 kot prva ženska v mestu odprla privatno ordinacijo za ženske in otroške bolezni, in sicer na Gosposki ulici 2. V mestu je v tem času delovalo še 35 zdravnikov in zobozdravnikov.
V svoji mariborski ordinaciji, ki jo je čez čas preselila na Krekovo ulico, je delala vse do 5. aprila 1941. Takrat je bilo jasno, da mora zaradi izbruha vojne zapustiti mesto, saj je bila po rodu Judinja. Do konca vojne se je z možem skrivala v Ljubljani, vendar si takrat že skoraj 60 let stara zdravnica ni upala delati, čeprav so bile zdravstvene razmere kritične in je zdravnikov močno primanjkovalo. Takoj po koncu vojne pa se je zaposlila pri Bogdanu Derču na ljubljanski pediatriji. Septembra 1945 sta se z možem vrnila v Maribor, saj je Kukovčevi ministrstvo za zdravstvo obljubilo službo v Dečjem domu. Vendar obljube ni izpolnilo in tako ji kljub visoki starosti ni preostalo drugega, kot da spet odpre privatno prakso za ženske in otroške bolezni na Krekovi ulici 18 v Mariboru. Država ji je nacionalizirala stavbo, tako da je postala najemnica v lastni hiši, kjer je poleg stanovanja imela ordinacijo s čakalnico in prostorom za obsevanje. Bila je izjemno delovna oseba, paciente je sprejemala še v visoki starosti. Umrla je v Mariboru 31. decembra 1979 stara 96 let. Pokopana je na osrednjem mariborskem pokopališču na Pobrežju.
