CILENŠEK NA POGREBU JAKOBA ALJAŽA (1845 – 1927)
Post scriptum
Te besede pišem jaz, France Pečarič, dovški kaplan. Gospod duhovni svetnik Jakob Aljaž se je preselil v večnost v sredo, 4. maja 1927.
Takoj sem obvestil vse predstojnike, Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva in dr. Kogoja na Jesenicah. Dva Dovžana sem poslal s črnima zastavama na Kredarico in na vrh Triglava, da ju obesita na vrh koče in na vrh Aljaževega stolpa. Naročil sem zvoniti — kot je pri župnikih navada — z velikim zvonom.
Pogreb je bil v soboto, 7. maja, ob pol enajstih. Krsto je blagoslovil najprej dekan Fatur, od stolnega kapitlja so bili navzoči g. Sušnik, dr. Kimovec, dr. Klinar, dekan Zabret, Koblar, ravnatelj stolnega kora Premrl, univ. prof. dr. Rožman in drugi. S Štajerske je prišel župnik Lojze Cilenšek. Po izvršenem obredu je svojemu častnemu članu zapela Glasbena matica pod vodstvom Mateja Hubada Pavčičevo Pomlad.
Pogrebni sprevod je bil izredno dolg. Za križem je šla šolska mladina v spremstvu učiteljstva, moški, domači in tuji gasilci, orli, sokoli, Marijina družba, pevci, duhovščina, za krsto pa sorodniki in drugi odličnjaki. Slovensko planinsko društvo je zastopal predsednik dr. Fran Tominšek. Prišli so tudi predstavniki Hrvatskega planinarskega društva, TK Skala, kranjska, jeseniška in kranjskogorska podružnica, Glasbena matica, Pevska zveza, pevsko društvo Ljubljana, Jugoslovanska zimsko športna zveza in skavti. Na pogrebu so bili tudi dr. Šlajmer s soprogo, dr. Kogoj, vladni svetnik dr. Rudolf Andrejka, minister Mar, ravnatelj Mantuani, podpolkovnik Andrejka, agrarni komisar dr. Spiller-Muys, okrajni glavar dr. Vavpetič, sodnik dr. Kranjc, župnik Piber in drugi.
Gospod dekan Fatur je opisal pokojnika kot vzornega duhovnika, idealnega planinca in zaslužnega glasbenika. Pri odprtem grobu mu je poleg dekana Faturja govoril podpresednik SPD prof. Janko Mlakar, ki mu je obljubil, da bo Aljažev klub poskrbel za dograditev kapelice v Vratih. Za hrvaško planinsko društvo je govoril dr. Poljak, v imenu Skale prof. Ravnik, v imenu Slemena gospod Ivanovič, v imenu Zimsko športne zveze gospod Ante Gnidovec, za Glasbeno matico gospod dr. France Kimovec. Pogrebna svečanost je bila s Foersterjov Umrl je mož končana ob četrt na dve popoldne.
Dobil sem več ducatov brzojavnih sožalij iz vseh krajev, tudi iz tujine.
Župnik Lavtižar je bil določen za postavitev nagrobnega spomenika. Odkrili smo ga že štiri mesece po smrti — 18. septembra 1927. Narejen je po načrtih prof. Vurnika. Na plošči iz nabrežinskega marmorja so Sardenkovi verzi:
»Vsako jutro v zarji novi naši zažare vrhovi,
čakajo, kdaj prideš spet, ki si bil jim varuh svet:
naš triglavski kralj Matjaž, župnik z Dovjega Aljaž.«
Naj dostavim še to, da je bila Aljaževa kapelica svetih bratov Cirila in Metoda v Vratih blagoslovljena že naslednje leto, 29. julija 1928.
S pogreba pa je najtežje pozabiti šopek, ki so mu ga nabrali domačini visoko tam gori pod Triglavom. Ko so nesli na Kredarico in na vrh Aljaževega stolpa črni zastavi, so nabrali za celo naročje prvega pomladanskega cvetja — gorskih krapkov. Iz tega so mu spletli preprost, a čudovit venec. V sredino pa so dali v obliki križa nekaj posušenih planik. Pred pogrebom je venec opazil dr. Tominšek. Vzel ga je v roke in ga nesel čez vso vas na častnem mestu. Vsi smo čutili, da je v njem sporočilo vseh Aljaževih ljudi. Zdelo se je, kot da so krapki šepetali:
»Mirno počivaj v pomladanskem cvetju, naš triglavski kralj!«
Ivan Sivec, Triglavski kralj
