Obdobje med leti 1815 in 1848, imenovano Metternichov absolutizem, je omejevalo kulturno in politično življenje. Z njegovo odpravo se prične razgibano politično življenje, ki vpliva na društveno življenje Slovencev. Narodno zavedni Slovenci so začeli ustanavljati slovenska društva. Osnovali so jih po večjih slovenskih mestih, trgih in manjših upravnih središčih. Z njimi je rasel pomen slovenskega jezika v javnem življenju (Zgodovina Slovencev, 1979, str. 451).
Leta 1843 so v Ljubljani začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, ki jih je urejal dr. Janez Bleiweis. Po Vodnikovih Lublanskih novicah (1797 – 1800) je bil to šele drugi slovenski časopis in prvi poljudno-strokovni. Bleiweisove novice so bile po svoji razširjenosti in vlogi v slovenskem kulturnem in političnem življenju kar nekaj desetletij osrednji slovenski časopis – izhajale so do leta 1902 (Sinobad J., 2000, str. 234).
Zgodovinar Franc Rozman v članku Socialna struktura naročnikov »novic« v letu 1845 ugotavlja, da je bilo zelo malo, skoraj nič, naročnikov v revirjih ali fužinarskih krajih kot so Jesenice, Zagorje, Hrastnik, Trbovlje, Dvor pri Žužemberku, Kropa, fužine v Bohinju. Med vsemi naročniki ni niti enega ki bi se deklariral za delavca (Rozman, F., 1970, str. 83). To niti ni tako nenavadno, saj je bil delavski razred šele v prvih zametkih, pa tudi slabo plačan in z delom preobremenjen. Vseeno se Boštjan Roš (1839 – 1917) iz narodno zavedne hrastniške rodbine Roševih spominja, kako so vsako sredo in soboto oče [Mihael Roš] dobivali »Novice« iz Ljubljane; čitali so sosedom, zlasti v nedeljo, ko so se ti vračali z Dola od maše, novosti, ki so jih »Novice« prinesle (Roš, B., 1939, str. 66).
Od leta 1861 je Družba Sv. Mohorja v Celovcu vsako leto izdala 3 do 7 knjig, med katerimi sta bili dve obvezni knjigi: Mohorjev koledar in Slovenske večernice. Članstvo Mohorjeve družbe je izjemno hitro naraščalo, kar se da spremljati iz seznamov naročnikov oz. članov Družbe, ki jih je vseboval vsak Mohorjev koledar. Seznam je bil oblikovan po posameznih krajih in je predstavljal vez med Slovenci vseh stanov in vzbujal v njih zavest rodovne skupnosti. Do sedemdesetih let 19. stoletja je bil ta seznam enoten, nato pa je bil deljen na letne naročnike in na »dosmrtne društvene ude« (Sinobad J., 2000, str. 240).
Tako kot drugod na Slovenskem, so mohorjevke tudi v naših krajih v drugi polovici 19. stoletja predstavljale osnovo za marsikatero osebno, društveno ali župnijsko knjižnico.
Pri pregledu obdobja med 1873 in 1914 za Dol (Sv. Jakob v Dolu, dekanija Laško, ki je spadala pod Lavantinsko škofijo) med naročniki niso le fizične, ampak tudi pravne osebe: Dolska (učilnica) šola, kasneje tudi Hrastniška šola ter šoli Turje in Kal, farna/župnijska knjižnica/bukvarnica na Dolu, Bralno društvo, Delavsko podporno društvo in pred vojno Katoliško prosvetno društvo.
Pri fizičnih osebah je poleg imena in priimka naveden še poklic/dejavnost/položaj posameznika, npr. župnik, kaplan, organist, hči čevljarja, kmet, mizar, krojač, krčmar, kmečki sin, hišna, dekla, gospa, posestnik, rudar/knap, rudarski predstojnik, fabričan/fabričanka, pastir, delavka, rudar/rudarica, trgovec, oštir, delavec v kemični fabriki, stekl. brusača soproga, steklar, občinski svetnik …
