Na manjši vzpetini ob desnem robu ceste, ki iz Pivke pelje v Prestranek, malo pred tablo z napisom “Prestranek”, se nahajajo ostanki spomenika fašističnemu železniškemu miličniku Ugu del Fiumeju in kraljevemu finančnemu stražniku Domenicu Tempesti v Prestranku.
V Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani najdemo zajetno dokumentacijo o legendarnem borcu proti poitalijančevanju naše zemlje Jožetu Kukcu (1894 – 1930). Gre za dokumente italijanske policije in prefekture, ki sta skušali na vse načine ujeti “il famigerato bandito oriunascio Giuseppe Kukec” (“znanega orjuaškega bandita Jožeta Kukca”). V pismu, ki ga je 1. marca 1928 tržaški vice-kvestor poslal policijskim postajam v Postojni, Idriji in Podmelcu, najdemo veliko zanimivih podatkov. Kukca opisuje kot enega glavnih pripadnikov Orjune, zelo nevarnega, zvitega in drznega, ki se preživlja s tihotapstvom. Dokument omenja rop carinske blagajne na Prestranku in dejstvo, da je bil Kukec zvest tovariš legendarnega upornika Stanka Molka (1899 – 1926), katerega je italijanska finančna straža ustrelila med tem ropom. Stanko Molk je bil orjunaš, ki je 3. aprila 1926 s soborci napadel carinsko blagajno na Prestranku. Obdolžen je bil tudi umora dveh orožnikov v Črnem Kalu v Istri, a vsled pomanjkanja dokazov oproščen (Slovenec, 7. aprila 1926). Napad v Prestranku je bila zadnja akcija njegovega sistematičnega uporniškega delovanja. V spopadu z italijansko finančno stražo in z milico sta padla on in Alojzij Vilhar (1892 – 1926), pa tudi Italijana Domenico Tempesta in Ugo Del Fiume. Vse te zadeve so imele največji pomen za italijanske oblasti, saj se je z njimi ukvarjal sam vodja italijanske policije, Arturo Bocchini (1880 – 1940), ki je poveljeval tudi tajnemu oddelku OVRA. Bocchini, ki si je zelo prizadeval za nevtralizacijo Kukca, je bil prvi mož fašistične tajne službe OVRE in ožji sodelavec vrhovnega poveljnika SS Heinricha Himmlerja (1900 – 1945, slednji je poznan tudi kot glavni organizator holokavsta), s katerim je usklajeval delovanje OVRE in Gestapa na mednarodni ravni.
O krvavem dogodku v Prestranku je poročalo bodisi italijansko bodisi slovensko časopisje. Tržaški časopis Il Piccolo je 6. aprila pisal o “brigantesca rapina a Prestrane – drammatico combattimento con i banditi” (“razbojniški rop na Prestranku – dramatična borba z banditi”). Slovensko časopisje v Italiji je uporabljalo zelo previdne tone in v glavnem obsojalo rop, saj je bil pritisk fašistične cenzure zelo močan. 6. aprila je Edinost takole zaključila svoje poročilo: “Grozni zločin je globoko pretresel prebivalstvo vsega okraja, katero je šlo organom javne varnosti na roko pri zasledovanju zločincev”. Različno je seveda bilo poročanje v Sloveniji. V matični domovini komunisti so bili izredno strupeni do Orjune: par let po dogodku se je glasilo Komunistične partije Enotnost razpisalo o “tolpi razbojnikov” in o “vlomilcih, banditih, morilcih, roparjih”, napad v Prestranku pa je obsojalo nič manj kot italijansko fašistično časopisje. Nedvomno zanimivejše je branje ostalih časnikov. 7. aprila je ljubljanski Slovenec, ki je veljal za glasilo političnega katolicizma na Slovenskem in prav gotovo ni bil naklonjen Orjuni, je poročal, da se po slovenskih vaseh dogaja “fašistovsko strahovanje” in da “Del Fiume naj bi med zasledovanjem orjunašev zavpil “fašistovsko geslo “Militi, a noi!”, ko ga je pogodil strel naravnost v srce. Zvrnil se je mrtev brez glasu /… / Italijani so se sedaj strahovito znesli nad mrtvima ali umirajočima. Enemu so iztaknili celo oči”. Nadaluje časopis Slovenec: “Ni bilo dovolj, da so italijanski policijski organi nasilno postopali proti mirnemu slovenskemu prebivalstvu med preiskavo v obmejnih krajih radi tolovajskega napada na carinarnico v Prestranku. Nad Slovani se hočejo znesti tudi na vlakih. Tako se je pripetil včeraj na brzem vlaku naslednji dogodek: med Št. Petrom in Postojno je italijanski komisar vnovič kontroliral potne listke. Prišel je do nekega mladeniča in gospodične ter zahteval dokumente. Reveža nista znala italijansko in nista mogla komisarju dopovedati, da sta pustila “prelaznico” na postaji v Postojni: tedaj jih je komisar takole sprejel: “Parlate italiano! Assassini che venite in Italia ad ammazzare la nostra gente, noi si insegneresso (sic! op.p.) a vivere” (“Govorite italijanski! Morilci, ki prihajate v Italijo morit naše ljudi, mi vas bomo naučili živeti!)”.
7. in 8. aprila je liberalni Slovenski narod iz Ljubljane poročal o “krvavi bitki s hajduki pri Postojni”; v poročilu beremo, da so italijanski “miličniki in finančni stražniki iz besa navalili na njiju trupli in ju s puškami in bajoneti strahovito razmesarili, enemu izrezali tudi oči, tako da je bila drugi dan raziskava otežkočena, ker nihče ni mogel spoznati razmesarjenih mrtvecev. /… / Miličniki in krajevne oblasti so izrabile napad, da se maščujejo nad slovenskim življem, pretepajoč seljake in ustrahujoč jih, da bodo vsi postreljeni /… / Fašisti nadaljujejo s preganjanjem slovenskega prebivalstva. /… / Ta čin posmrtnega maščevanja ne meče kaj svetle luči na moralno kvaliteto milice in finančne straže.” O govoru tržaškega prefekta na pogrebu padlega Tempeste in o nasilnih dejanjih je poročalo tudi glasilo Orjune dne 24. aprila: “Koliko so bila vredna ta zagotovila g. prefekta je najbolje dokazalo sramotno divjanje fašistov v nedeljo dne 18. aprila v Postojni, ki je moralo odpreti oči tudi najlahkovernejšemu slovenskemu pristašu mirnega zbližanja zasužnjenih in brezpravnih primorskih Jugoslovenov z nacijo zajčega semena. Tega dne je blagovolil osrečiti s svoijm milostnim obiskom Postojno sam bivši generalni tajnik fašistovske stranke, prosluli g. Farinacci. Z njim je prihrula na dveh tovornih avtomobilih tudi tolpa fašistovskih miličnikov iz Trsta /… / ustavil se je g. Farinacci na Glavnem trgu pred spomenikom pesnika Vilharja (pesnika in skladatelja Miroslava Vilharja (1818-1871), op. p.) in ogledoval z veseljem vandalsko divjanje črnosrajčniških razbojnikov nad tem spomenikom, ki nosi napis: »Čujte, gore in bregovi, da sinovi Slave smo.« Najpreje so hoteli ta spomenik s pomočjo verig in avtomobilov prevrniti. Kljuboval je vsem njihovim poizkusom in stal neomajno. Zbesneli v svoji nemoči so pričeli pljuvati vanj, biti ga s kopiti karabink, obdelovati ga s kamenjem in ga sramotiti kakor zelena deca sneženega moža”. Po spopadu, v katerem sta poleg Vilharja in Molka padla tudi Italijana Del Fiume in Tempesta, so se torej podivjani fašisti izživljali nad živimi in mrtvimi. Kip znanega slovenskega pesnika so na koncu grobo onečastili. Nadaljuje časopis Orjuna: “Ko so se tako nekako izdivjali, so v slovo polili spomenik še z zeleno tinto. Celemu žalostnemu prizoru so ves čas brezbrižno prisostvovali postojnski karabinjerji”.
V knjigi “Žejska tigrovska trojka in njen čas” (2007) Vera Brgoč navaja zelo zanimiv podatek o ubitem Italijanu Del Fiumeju, ki je padel v spopadu z orjunaši na Prestranku: jeseni 1922 naj bi Del Fiume z drugimi skvadrističnimi požigalci uničil bogato čitalnico v Pivki, ki se je ponašala s 1200 knjigami. Del Fiumeju in Tempesti so italijanske oblasti postavile več kot 4 metre visok spomenik na malem griču med Prestrankom in Pivko. Na tem spomeniku, ki je danes v razvalinah, saj so ga domačini raztrelili leta 1945, je pisalo: “Così o Italia i tuoi figli sanno difendere il diritto e le tue sante ragioni – Ugo Del Fiume – milite ferroviario fascista – Domenico Tempesta – R. guardia di finanza – Qui caddero in conflitto contro facinorosi la vigilia della Pasqua di Resurrezione del 1926” (“Oh Italija, tako tvoji sinovi branijo tvoje pravice in tvoja sveta stališča – Ugo del Fiume – fašistični železniški miličnik – Domenico Tempesta – Kraljevi finančni stražnik – tukaj v spopadu z uporniki sta padla na Veliko soboto leta 1926). Razvaline so danes popolnoma zaraščene s pušpanom, tj. z rastlino, ki so jo verjetno svojčas zasadili kot okras (našli smo jih s pomočjo zelo prijaznega domačina s Prestranka, gospoda Željka Vukadinovića, ki se zanima za zgodovino tega kraja). Lep spomenik pa od leta 2012 imata bojevnika Vilhar in Molk na pokopališču v Slavini; na njem piše: “V domoljubnem dejanju sta bila v Prestranku ubita in tu pokopana Vilhar Alojz (28.5.1892 – 3.4.1926) in Molk Stanislav (9.5.1899 – 3.4.1926)”. Je več kot očitno, da Vilharjeva in Molkova akcija v Prestranku ni bila navaden rop, temveč maščevalni in narodnoobrambni podvig, ki je imel seveda tudi namen pridobiti denar za nadaljne uporniške akcije. 10. aprila 1926 je Orjuna, glasilo istoimenske organizacije, sporočalo: “Mišljenja pa smo, da je dovedel rajnega brata Molka do dejanja njegov nebrzdani temperament in pa silno sovraštvo do Italijanov sploh /… / On sam se je izrazil proti našim oblastem, da bo sam maščeval storjene krivice in da rajši pogine na okupiranih tleh Primorske, kakor da bi ga v Jugoslaviji ubili fašisti. Eno pa stoji, da je brat Molk, kakor je junaško živel, celo po italijanski sodbi junaško umrl”. O Alojziju Vilharju je tigrovec Jože Vadnjal (1898 – 1985) povedal: “Trden kot skala, zaveden in brezkompromisen”.
Delno že objavljeno v tedniku Novi Glas.
