Ko je bilo v habsburški monarhiji zopet dovoljeno ustanavljanje društev, je po letu 1860 tudi na slovenskem ozemlju ponovno oživelo politično in kulturno delovanje. Prvo slovensko sokolsko društvo je bilo društvo Južni Sokol. Slovenska sokolska društva so se v času obstoja habsburške monarhije povezala v Slovensko sokolsko zvezo, po prvi svetovni vojni pa najprej v Jugoslovansko sokolsko zvezo in nato v Sokola Kraljevine Jugoslavije. Med drugo svetovno vojno so bili Sokoli razpuščeni.
Ustanavljanje sokolskih društev je bilo značilno za slovanske dežele habsburške monarhije: prvo so ustanovili Čehi leta 1862. Slovenska sokolska zgodba se začne leta 1863, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno prvo društvo Južni Sokol. Društvo si je prizadevalo, da bi v različnih krajih na Slovenskem ustanovili čim več podružnic. Nastajanje podružnic so pospeševali z izleti, ki so jih organizirali v večjih krajih. 29. junija 1864 so pripravili telovadni nastop v Kranju, kjer so ustanovili svojo prvo podružnico. Kasneje so nastale še podružnice v Planini, Postojni in Vipavi.
Avstrijska oblast slovenskim društvom ni bila naklonjena. Zaostrovanje napetosti med Slovenci in Avstrijci so prinesli incidenti med člani slovenskega društva Južni Sokol in nemškega društva Laibacher Turnverein (turnarji). Do odkritega incidenta je prišlo 22. julija 1867, ko so trije turnarji (zlatar Valentin Tambornino, trgovski pomočnik Schwentner in fotograf Dornigg) prignali rokavičarskega pomočnika Ivana Alta na ljubljanski magistrat. Ta je menda prepeval za turnarje žaljivo pesem »Hali, halo, želodov več ne bo!«. Želodi so bili društveni znak turnarjev, ki so ga nosili na čepicah kot znamenje nemštva. Ta »predigra« je ustvarila napeto ozračje, pri Sokolih pa vzbudila željo po maščevanju.
24. julija popoldne so v Ljubljani pokopali poštnega uradnika Grmeka. Na zadnjo pot so ga spremljali tudi člani Južnega Sokola, ki so po pogrebu v več gostilnah pili v njegov spomin. Sokolom je načeloval njihov predstojnik in ljubljanski župan dr. Henrik Costa. Ko so se vračali s popivanja, so na Glavnem trgu naleteli na turnarsko trojko pod vodstvom zlatarja Tambornina, ki je pred kratkim ovadila Ivana Alta. Sokoli, med katerimi je bil tudi župan Costa, so trojico obstopili, Tamborninovemu spremljevalcu odrezali želod in ga pri tem tudi ranili. Tambornino je med tem pobegnil v neko hišo, kjer ga je pred razjarjenimi Sokoli rešil hlapec trgovca Šantla. Sledil je pretep, ki pa ni prinesel težjih telesnih poškodb. Policijski komisar Vidic je krivdo za pretep zvalil na Sokole in njihovega načelnika, župana Costo, omenil kot soudeleženca. In epilog celotne peripetije: deželni predsednik je čez dva meseca, ob koncu preiskave, župana Costo suspendiral.
Deželna vlada je prepovedala društvo Južni Sokol. Z ustanovitvijo društva Ljubljanski Sokol, naslednika Južnega Sokola, eno leto kasneje pa se začne sokolsko gibanje na Slovenskem. Gesla sokolstva so bila svoboda, enakost in bratstvo. Osnova sokolske vzgoje sta bili telovadba in telovadnica s telovadiščem. Telovadba je zahtevala red, disciplino in podreditev, bila je članska dolžnost. Moč človeka in tudi Sokola se je izkazala v članstvu skupnosti. Sokoli so si bili bratje, njihov pozdrav je bil »Zdravo!«
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je sokolstvo na Slovenskem postalo narodno in telesno-vzgojno gibanje, število članov je močno naraslo. Največ zaslug za to je imel dr. Viktor Murnik, načelnik društva Ljubljanski Sokol. Murnik je na prvo mesto postavljal telovadbo in na ta način sledil načelom Miroslava Tyrša, enega izmed utemeljiteljev češkega sokolstva. Murnik je bil zaslužen, da je v sokolska društva vključil naraščaj pod vodstvom učiteljev in ustanovil ženske oddelke pod strokovnim vodstvom. Osnoval je vaditeljski zbor, sestavljen iz boljših telovadcev, ki so pomagali pri vodstvu telovadbe. Murnik je razširil telovadno delo tudi z naraščajsko telovadbo. Težje pa je bilo s telovadbo šolarjev in dijakov. Na Kranjskem je za njih namreč veljala stara odredba deželne vlade, ki jim je prepovedovala telovadbo v okviru sokolskih društev. Deželna vlada je nato šele leta 1899 dovolila, da sme šolska mladina vaditi v sokolskih društvih in pod vodstvom za to usposobljenih učiteljev.
Število sokolskih društev je na začetku 20. stoletja začelo naraščati. Razvijati se je začela ideja o združitvi vse sokolskih društev na Slovenskem, o usklajenosti telovadbe, enotnosti oblačil (sokolskega kroja) in skupnem vodstvu. 1. oktobra 1905 je tako nastala Slovenska sokolska zveza (SSZ), ki je združevala 17 sokolskih društev. Sokolstvo se je širilo izven mest in v ta namen so v manjših krajih organizirali odseke. Število društev je naraščalo tudi na regionalni ravni in po češkem zgledu so začeli ustanavljati župe oziroma podzveze. Sedeži žup so bili večja mest in leta 1911 je SSZ sestavljalo sedem žup s središči v Celju, Idriji, Kranju, Ljubljani, Novem mestu, Gorici in Trstu. Kasneje je bila ustanovljena še župa Maribor z namenom povezati štajerska sokolska društva.
Leta 1910 so na Kranjskem v sokolskih društvih prepovedali dijaške oddelke. Na to prepoved se je SSZ pritožila in bila uspešna. Kljub umiku prepovedi pa so vadbi naraščajnikov v okviru sokolskih društev vse do začetka prve svetovne vojne najbolj nasprotovali v katoliških krogih.
Velik pomen v manifestiranju sokolstva so imeli sokolski shodi, im. zleti. Njihov namen je bil druženje Sokolov in izražanje političnih idej. Zlete so obogatili z javnimi telovadnimi nastopi, s katerimi so javnosti želeli prikazati uspehe celoletnega dela. Po pomembnosti so se zleti delili na društvene (organizirala so jih posamezna društva), župne (udeležila so se jih društva znotraj posamezne župe) in vsesokolske (udeležile so se jih posamezne nacionalne zveze, npr. poleg slovenske tudi češka). Za vse Sokole je bilo predpisano enotno oblačilo oziroma kroj. Prvotno so Sokoli na glavah nosili klobuk, im. čikoš, ki ga je že zgodaj zamenjala okrogla čepica. Med telovadbo so bili oblečeni v rdeče majice. Modre triko hlače z belo modrim pasom in bele, z rdečo obrobljene telovadne majice so se uveljavile šele po Murnikovem nastopu. Pri telovadbi je bilo potrebno ločevati med tekmovalno telovadbo in tekmami v vajah na orodju. Murnik je bil mnenja, da prava telovadba ne izčrpava, ampak poživlja. Tem načelom so zvesto sledili v večini slovenskih sokolskih društev. SSZ je bila tudi članica Evropske gimnastične federacije (FEG), ki je prirejala mednarodne tekme v tekmovalni telovadbi.
Po prvi svetovni vojni je habsburška monarhija propadla in nastala je najprej Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, nato pa Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovensko sokolstvo se je v spremenjenih političnih razmerah odločilo za centralizacijo telovadnih sokolskih društev in za združitev v enotno jugoslovansko sokolsko organizacijo. Slovenska, hrvaška in srbska sokolska društva so se 28. junija 1919 na zborovanju v Novem sadu pod geslom »En narod, ena država, eno sokolstvo« združila v enotno sokolsko organizacijo – Jugoslovansko sokolsko zvezo (JSZ). Sedež jugoslovanskega sokolstva je postala Ljubljana, ker je imela najprimernejšo infrastrukturo. Vodstvo sta prevzela dr. Ivan Oražen kot starosta in Stane Vidmar kot načelnik. Poleg splošne vadbe je JSZ skrbela za telovadni napredek in tekmovalne dosežke. Redno je oblikovala tekmovalne vrste, ki so se udeleževale olimpijskih iger in svetovnih gimnastičnih prvenstev. Da bi se razširil krog vrhunskih telovadcev so sredi leta 1925 prvič organizirali tekmovanje društvenih telovadnih vrst za meč kralja Aleksandra. Meč je bil izdelan iz srebra, imel je pozlačen ročaj, v katerega je bilo vdelanih 25 rubinov. Telovadna vrsta, ki bi petkrat zapored osvojila tovrstno tekmovanje, bi ga prejela v trajno last. To je uspelo telovadcem Ljubljanskega Sokola. V mednarodnem tekmovalnem pogledu je bilo obdobje med letoma 1922 in 1930 t. i. zlata doba slovenskega in s tem tudi jugoslovanskega sokolstva. Slovenski telovadci so v jugoslovanskem dresu uspešno nastopili na dveh poletnih olimpijskih igrah – v Parizu leta 1924 in Amsterdamu leta 1928 ter na treh svetovnih telovadnih tekmovanjih – v Ljubljani leta 1922, Lyonu leta 1926 in Luksemburgu leta 1930.
Med telovadci so izstopali Leon Štukelj (na olimpijskih igrah je osvojil 3 zlate in 2 bronasti medalji; na svetovnih prvenstvih pa 4 zlate, eno srebrno in 2 bronasti medalji), Peter Šumi (na svetovnih prvenstvih je osvojil 3 zlate in 3 srebrne medalje ter eno bronasto), Josip Primožič (na olimpijskih igrah je osvojil 3 zlate in eno srebrno medaljo, na svetovnih prvenstvih pa 3 zlate in eno srebrno medaljo) in Stane Derganc (na olimpijskih igrah je osvojil 2 bronasti medalji, na svetovnih prvenstvih pa eno zlato). Slovenski Sokoli so bili po nastanku JSZ organizirani v pet žup: Celje, Maribor, Kranj, Ljubljana in Novo mesto.
Vsa slovenska sokolska društva so se ves čas svojega obstoja ukvarjala z vprašanjem, kako in kje najti ustrezne prostore za svoje delovanje. Največji problem je bilo zagotoviti zadostna finančna sredstva. Do začetka prve svetovne vojne so imela svoj sokolski dom društva v Žireh (to je bil prvi sokolski dom na Slovenskem, zgrajen leta 1908), Celju, Tržiču, Zagorju ob Savi, Domžalah, Prvačini, Ilirski Bistrici in Litiji. Za telovadbo so sokolska društva najemala različne prostore, od šolskih telovadnic, gostiln in skladišč do lop, skednjev in celo zaporov. Situacija glede pridobivanja zadostnih finančnih sredstev za gradnjo sokolskih domov se je nekoliko izboljšala po prvi svetovni vojni, ko so bili zgrajeni mdr. sokolski domovi v Radovljici (1921), Kranju (1924), Ljubljani na Taboru (1927), na Jesenicah (1929) in v Žirovnici (1938).
Nove spremembe med sokolskimi društvi je prineslo leto 1929. Kralj Aleksander Karađorđević je nestabilne politične razmere želel preseči z uvedbo t. i. šestojanuarske diktature: razpustil je parlament, razveljavil ustavo, prepovedal in razpustil vse politične stranke. Z Zakonom o državni sokolski organizaciji oziroma Zakonu o Sokolu Kraljevine Jugoslavije (SKJ) decembra 1929 je posegel tudi v delovanje sokolskih društev. Nova sokolska organizacija je imela nalogo »vzgojiti ves narod v duhu narodnega in državnega edinstva«. Temelj novi organizaciji je bila sokolska ideja »o razvoju in jačanju fizične kulture in edinstvene nacionalne zavesti«.
SKJ naj bi posebno pozornost posvečal vzgoji mladine v enotnem jugoslovanskem duhu. Zakon je predvideval tudi skrajšanje vojaškega roka. Zakon o SKJ je določal, da se dotedanja telovadna društva, če v določenem roku ne bi vstopila v novo organizacijo, ukinejo. Pri tem je bil Zakon povsem jasen in je kot telovadna društva navedel: Jugoslovanski Sokol, Hrvatski Sokol, Orel in Srbski Sokol. V SKJ so vstopila vsa sokolska društva, toda ne Orli, saj sta jih motila tako ime kot sokolska ideologija, temelječa na Tyrševem svobodomiselnem duhu. Sedež SKJ je bil prestavljen iz Ljubljane v Beograd, s čimer se je pričel izgubljati slovenski vpliv v jugoslovanskem sokolstvu. Prvi starosta SKJ je postal prestolonaslednik Peter, uvedli so položaj podstaroste – to je bil Engelbert Gangl, ki je vodil že JSZ. Prvi načelnik SKJ je bil Viktor Murnik, vendar je leta 1930 odstopil.
V prvi polovici tridesetih let je članstvo v SKJ množično naraščalo. To je sprožilo veliko organizacijskih težav. Primanjkovalo je zlasti primerno usposobljenih kadrov in telovadnih objektov. Težave so reševali s prirejanjem strokovnih tečajev in organiziranjem telovadbe v šolskih ter občinskih zgradbah, kjer so telovadnice že bile ali se jih je lahko uredilo. V drugi polovici tridesetih let je jugoslovansko sokolstvo v svoj program vse bolj uvajalo narodno-obrambni koncept. V telovadbo sta bila vključena strelstvo in kolesarstvo, prirejali so tečaje jadralnega letenja, izvajala so se usposabljanja za primere vojaških napadov, mobilizacije …
27. marca 1941 je slovensko sokolstvo podprlo državni udar v Kraljevini Jugoslaviji. Člani slovenskih sokolskih društev so bili na čelu številnih manifestacij, organiziranih v znak podpore novi vladi in ustoličenju prestolonaslednika Petra za kralja Jugoslavije. Nemška in italijanska okupacija Slovenije aprila 1941 sta prekinili sokolsko delovanje, del slovenskih Sokolov se je vključil tudi v Osvobodilno fronto.
Literatura:
Stepišnik, Drago: Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968.
Pavlin, Tomaž: Ustanavljanje Sokola Kraljevine Jugoslavije. V: Prispevki za novejšo zgodovino, letnik 42, leto 2002, št. 1, str. 55–72.
Kranjc Kušlan, Aleš; Pavlin, Tomaž: Zdrav duh v zdravem telesu. [Ljubljana]: Športna unija Slovenije, [2003].
