“Čitalnica uže obstoji.”
Druga polovica devetnajstega stoletja je prinesla korenite spremembe v Evropi, posebej v Avstriji. Pomlad narodov (1848) je globoko zarezala v ustroj avstrijskega cesarstva in odprla pot premišljevanju pojmov narod in demokracija.
Po dogajanjih leta 1848 je cesar obljubil svojim ljudstvom spremembe v zakonodaji in ustavi, ki bi bile času primerne. »Premilostljivi Cesar so namreč 15. dan tega meseca ob petih popoldne sklenili, de se imajo Njih dežele drugači vladati (reagirati) kakor dozdej, ker so se po živih prošnjah prepričali, de Njih ljudstva želé drugačno vladarstvo. To novo vladanje se imenuje konstitucija, to je z drugimi besedami taka vladíja, ktera pripusti, de prihodnjič ne bo le samo gospóska, temuč de bojo tudi deželni in mestni stanovi, ki bojo zató od ljudstva izvoljeni, pravico iméli govoriti, svoje želje in vošila v prihodnjih postavah in davkih pred tronam Cesarja odkritoserčno razodeti, in pa tudi zvedeti kakó in kam se deržavno premoženje vsako leto obračuje.« (Bleiweis, 1848)
Slovensko ozemlje je v tem zgodovinskem trenutku razdrobljeno v različnih cesarskih administrativnih enotah (Goriška, Istrska, Koroška, Kranjska, Štajerska in Trst). Socialna razslojenost, dejstvo, da so višji sloji društva predvsem uporabljali nemški, italijanski ali madžarski jezik v uradnem delovanju, položaj slovenskega jezika kot zlasti sporazumevalnega sredstva nižjih slojev, industrijska revolucija, ki pospešuje selitev ruralnega prebivalstva v mesta in s tem povezane spremembe mestne populacije, delovanje kulturnih in strokovnih društev, katera so odločilno delovala na razvoj kulturne, jezikovne in izobraževalne stopnje članov, spremembe v šolstvu, vpliv tiska, posebej slovenskih časnikov, vse našteto je začrtalo razvoj slovenske identitete.
Matija Majar (1809-1892) je že leta 1848 v članku Kaj Slovenci terjamo? ubesedil zahteve za slovenski narod:
- »Da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati, zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor. /…/
- Slovenski jezik mora imeti v slovenskih krajih popolnoma to pravico, ktero ima nemški v nemških, italijanski v italijanskih… /…/
- Mora nam biti svobodno (frei) vpeljati slovenščino v vse pisarnice in šole višje in nižje v Sloveniji… ako hočemo, kadar hočemo in kakor hočemo. /…/
- Vsaki uradnik (Beamter) v slovenskih krajih, kteri se za naprej bode postavil v službo mora popolnama slovensko znati. /…/
- V vsakim gimnazji v Slovenii se mora za slovenščino stolica (cathedra) ustanoviti in po konkurzu učitelj postaviti, kteri tudi ostala slav. narečja razume; v Zagrebu naj se po volji južnih Slavenov utemelji, da moremo, kakor je komu drago iti na nemško ali slavensko vseučilišče. /…/
- Pri nemškim zvezu (deutschen Bund) nočemo biti, naj je kakor hoče. Mi smo in bodemo verni našemu presvetlemu cesarju in naši ustavnej (constitutionel) vladii, mi hočemo biti in ostati v prijatelskim zvezu z vsemi narodi našega cesarstva, tudi z Nemci, z ostalo Germanijo in s ptujemi nemškimi vladarji, pa zato nimamo nič opraviti; vsaki zvez s tistimi Nemci bi nam očitno škodoval, oni bi nam ponemčili in poplavali naše mesta, potle gradi, zadnjič morebiti še naše polja in gorice, kakor se v nekterih krajih že vidi. V svojo škodo tega nočemo.« (Majer, 1848)
Neodvisno od Majarja so se oglasili tudi slovenski izobraženci in študentje in zahtevali zaščito slovenske narodnosti, jezikovne enakopravnosti in združitev razdeljenega slovenskega ozemlja. (Vodopivec, 2006)
20. aprila 1848 je bilo ustanovljeno na Dunaju društvo Slovenija, ki je oznanilo program, v katerem so zahtevali ustanovitev kraljevine Slovenije, ki bi imela deželni zbor in bi bila del habsburškega cesarstva. Zahteva je bila radikalni odmik od dotedanjega pretežno jezikovno in kulturniško usmerjenega slovenskega gibanja.
Narodnostna gibanja so močno obarvala družbene spremembe, ki so začenjale oblikovati novo ureditev cesarstva. Zgraditev narodne samozavesti je bil prvi pomembni korak na poti emancipacije. Narodnost je postala vodilna in krovna ideja. Pomembne so postale narodne posebnosti, narodni jezik, značaj, zgodovina in premišljevanje narodove prihodnost. Sredi devetnajstega stoletja je bila misel o narodu za prebivalce Kranjske, Koroške, Štajerske in Primorske novost. Narod se je moral predramiti iz tisočletnega spanja. V tem procesu so bili ključni dejavniki javni dogodki in prireditve, obvezno šolanje, poznavanje zgodovine in predvsem odprava cenzure tiska v cesarstvu. (Jezernik, 2013).
Ključni dejavniki v oblikovanju misli o narodu so tisk, knjige in časopisi. Benedict Anderson govori v svoji knjigi Zamišljene skupnosti o branju časopisov kot o množičnem obredu, ki se sicer dogaja v zasebnosti bralčeve glave, ampak ga obenem povezuje z množico drugih ljudi, ki vsak dan prebirajo o istih dogodkih. Bralec ve, da ta množica obstaja, je ne pozna, vendar čuti, da je del te skupnosti. (Anderson, 2007)
Na Slovenskem je imel v predmarčnem obdobju in pozneje pomembno vlogo slovenski tednik, ki je začel izhajati leta 1843, Kmetijske in rokodelske novice. Namen je bil izobraževanje bralcev v praktičnih naukih. Časopis je odločilno vplival na razvoj slovenskega jezika in z njim povezane narodne zavesti ter kulture. Primorski naročniki Novic so predstavljali 15,45 % vseh naročnikov v slovenskih deželah. (Sinobad, 2001) Seznami naročnikov iz let 1843, 1844 in 1845 nam kažejo, kdo je v naših krajih prebiral Novice. Naročniki so bili predvsem duhovniki, posestniki, župani in uradniki.
Čitalnice in bralna društva
Bibliotekarski terminološki slovar opredeljuje bralno društvo kot združenje, ki se ukvarja z razširjanjem branja, bralne kulture in njihovim proučevanjem, čitalnico pa definira kot prostor, namenjen branju, ampak v drugem pomenu tudi kot narodnokulturno društvo. (Kanič idr., 2011)
V tem zgodovinskem trenutku na Primorskem večinoma prevladujejo združenja višjih in strokovnih slojev: cerkvene bratovščine, bralni krožki, kulturna, glasbena, dobrodelna in strokovna društva. (Marušič, 1999)
Nemška čitalnica (Leseverein) deluje tudi v Sežani. Karel Lavrič v prvem letu svojega sežanskega službovanja, 27. februarja 1851, obvešča okrajno glavarstvo o spremembah v članstvu nemške čitalnice. Predsednik društva je bil Alojz Polley (1816-1872), člana sta Ferdinand Mahorčič (?-1893, župan in veleposestnik v Naklem) in Karel Lavrič (1818-1876).
Čeprav je avstrijska vlada od začetka šestdesetih let 19. stoletja nominalno podpirala jezikovno in narodno enakopravnost, je bila izkušnja ljudi v njihovem vsakdanjem življenju in ob obiskih uradov odvisna od pripravljenosti avstrijskih uradnikov, da spoštujejo navodila in vladne proglase, in od vztrajnosti samih prebivalcev, da uveljavijo svoje pravice.
Tabori
Vzdušje po katastrofalnem avstrijskem porazu v vojni s Prusijo leta 1866 je sprožilo ponovne zahteve po Zedinjeni Sloveniji. Uspešno so izvoljeni pripadniki slovenskega tabora v deželne zbore. Slovenska prisotnost se je krepila tudi v državnem zboru, čeprav so obstajali zelo različni pogledi na taktiko slovenskega političnega delovanja. Zahteve po odločnejši narodni politiki so bile os velikih zborovanj na prostem, taborov, ki so se dogajali na slovenskem ozemlju v letih 1868-1871. Za široke sloje prebivalcev so bili tabori šola v državljanskih in narodnih pravicah.
Tabori so izvolili predsednika, potem so se zvrstili govorniki, ki so se ukvarjali s temami, ki so bile napovedane v vabilu. Pogoste teme so bile Združena Slovenija, pravica do uporabe slovenskega jezika v šolah in uradih, kot tudi gospodarska in socialna vprašanja lokalnega pomena. Na taborih se je z dvigom rok udeležencev predlagala in potrdila resolucija.
Tabor v Sežani, 29. maja 1870 je organiziralo politično društvo Soča iz Gorice za kraške Slovence in tržaško okolico.
Zborovanje je potekalo na Gabrku med Sežano in Štorjami. Udeleženci so se najprej zbrali v Sežani. Prihajali so s Krasa, iz Trsta in tržaške okolice, iz Gorice, Tolmina, Postojne, Razdrtega in Istre. Predsednik tabora, Karel Lavrič, je imel uvodni in zaključni govor, v katerih je poudaril nujnost slovenskega boja za kulturne in politične pravice. Anton Černe, državni poslanec iz Tomaja, je brezuspešno poskušal nagovoriti udeležence. Ernest Klavžar, državni uradnik iz Gorice, je govoril o Zedinjeni Sloveniji. Franjo Ravnikar, duhovnik in učitelj iz Istre, je pripovedoval o pomenu jezika, kulture in pravice do uporabe svojega jezika v šolah in uradih. Jože Živic iz Skopega je zahteval ustanovitev slovenske ljudske šole v Sežani. Jurij Gerdol iz Trsta je poudaril potrebo, da se v tržaški okolici ustanovi meščanska šola. Vse resolucije so soglasno sprejete. Sledil je ples ob glasbi danske godbe na pihala. (Prihavec, 2000)
V Trstu je 1861. leta ustanovljena Slovanska čitalnica, namenjena tudi drugim slovanskim narodom. Istega leta so sledile slovenske čitalnice v Mariboru, Ljubljani in Celju. (Gestrin in Melik, 1966)
Čitalnice so posebnost slovenske zgodovine. Zametki čitalnic so bila bralna društva. Meščanstvo se je zbiralo v združenjih, ki se pojavljajo že v 18. stoletju in se uveljavljajo v srednji Evropi 19. stoletja. Združenja omogočajo meščanstvu, da se zbira, bere časopise in razpravlja o člankih. (Uršič, 1999) V drugi polovici 19. stoletja so v slovenskih mestih, trgih in manjših upravnih središčih zaživela bralna društva in čitalnice.
Slovenske čitalnice so omogočale, da se omisli nacionalna identiteta, izboljša izobrazbena raven, izboljša pismenost in s prireditvami razvedri ljudi. Bralna društva so tudi, poleg kulturnega dogajanja, poučevala člane o gospodarskih temah. Na prireditvah so potekala predavanja, pevski nastopi, koncerti, recitacijske in igralne točke.
Po porazu revolucije in uvedbi novega absolutizma se je slovensko gibanje razvijalo v kulturnih in čitalniških združenjih. Ključni dejavnik za razgibano kulturno in politično delovanje Slovencev je društveno življenje, predvsem čitalniško gibanje.
»Čitalnice so velevažna naprava; one so ljudske učilnice, so ognjišča narodnosti, so prijetne oaze v puščavi naše javnosti. Pa kaj bi drugi narodi rekli, ko bi oni druzega ne imeli nego – kazine? Vso javnost moramo razkvasiti in prestvariti. V ta namen pa je bilo treba prestopiti čez prag čitalnic.« (R., 1868, str. 134)
Po decembrski ustavi 1867 in zakonu o pravici združevanja (15. novembra 1867) so tudi v naših krajih vzcvetele čitalnice in bralna društva (Skopo, Komen, Senožeče, Sežana, Štanjel). Najgostejša mreža čitalnic je zrasla prav na Primorskem. Posebnost teh čitalnic je, da so pretežno bile ustanovljene po vaseh. (Uršič, 1999)
Sežanska čitalnica
Dopisnik Ilirskega Primorjana iz Sežane poroča: »Pri nas se prav malo ljudi zaveda kterega naroda so. Ali nej to žalostno! Zató tudi slovenskih listov tukaj prav malo nahajaš. Kdo je temu kriv? Ali bi se ne spodobila pri nas tudi kaka bralnica ali čitalnica? Materijalne moči je v Sežani dovolj, le dobre volje manjka. Stopimo torej na noge, i napravimo si jo, da ne vstanemo zadnji od smrti. Z Bogom!« (Nepodpisano, 1866, str. 79)
Časopis Domovina 8. 1. 1869 poroča le v enem stavku o obstoju sežanske čitalnice v tem obdobju: » V Sežani so osnovali čitalnico.« (Nepodpisano, 1869)
21. januarja 1873 je potrjen obstoj sežanske čitalnice na podlagi pravil čitalnice, ki so odposlana c. kr. namestništvu v Trstu. Pod dokumentom sta podpisa predsednika Joh. Valentinschitza in blagajnika Bogdana Trnovca. Dokument hrani Državni arhiv v Trstu.
Časopisi so beležili delovanje in aktivnosti sežanske čitalnice.
»Čitalnica [v Sežani] uže obstoji, a posvečena še nij z navadno slovesnostjo.« (Nepodpisano, 1873, str. 3)
»Sežanska čitalnica ima drevi [27. nov.] veselico z igro in plesom.« (Nepodpisano, 1875, str. 3)
O dveletnem »molku« sežanske čitalnice nam poroča dopisnik v Edinosti: »Sežanska čitalnica je imela 1. februarja lepo veselico. Županova Micka je bila izvrstno igrana. Mi čestitamo čitalnici, da se je po dveletnem molčanju zopet krepko oglasila. Sežana je lep kraj, še lepše pa je tam rodoljubje in ljudoljubje.« (Nepodpisano, 1880, str. 3)
Iz članka o smrti Josipa Delene (1833-1882) v Edinosti iz leta 1882 izvemo, da je gospod Delena v tem obdobju bil predsednik sežanske čitalnice. (Samovič, 1882)
Leta 1888 sežanski bralci pošiljajo popravek Edinosti in posredno nas obveščajo o številu in vrsti časnikov v sežanski čitalnici. »Sežanska čitalnica ima 12 slov. časnikov in sicer: Slovenski Narod, Edinost, Soča, Kmetijski list, Kmetovalec, prilogo Vrtnar, Novice, Zvon, Slov. svet, Mir, Rogač, Naša Sloga, Dom i Sviet, 4 nemške in sicer: Parlamentär, Presse, Fliegende Blätter in Ilustrirte Zeitun in 1 laškega (in sicer Cittadino).« (Več Sežancev, 1888, str. 3)
Tajnik in verjetno tudi knjižničar čitalnice je bil tudi Anton Kosovel.
Leta 1889 je čitalnica delovala v stavbi tedanjega županstva, v prvem nadstropju hiše pri zvoniku. Po pripovedi domačinov, naj bi bila dobro založena, saj je nabavljala celo knjige iz Zagreba. Odprta je bila ob nedeljah, ker je bila navada, da so jo ljudje obiskovali, pred in po nedeljski maši. (Čehovin, 1975)
Čitalnica in občinska knjižnica
Po prvi svetovni vojni je občinsko knjižnico vodil Jože Pahor. Knjižica je domovala v hiši poleg zvonika, kjer je bil sedež italijanske občine. Leta 1924 so Jožeta Pahorja odpustili in se je izselil v Jugoslavijo, v Ljubljano. Leta 1924 so fašisti iz občinske knjižnice pometali vse knjige na dvorišče pred ubožno hišo (Sejmiška 8) ter jih zažgali. Nekaterim domačinom in Pavletu Šehovinu, ki je stanoval v ubožni hiši, je uspelo, da so nekaj knjig odnesli in jih poskrili. Kasneje jih je Pavle Šehovin zaupnim bralcem skrivoma izposojal.
Sežanska čitalnica in knjižnica je pozneje delovala v hiši, ki je bila v lasti družine Mohorčič, na današnji Partizanski cesti št. 14, pozneje znani kot Miličeva hiša. Gospa Vida Štolfa (1903-2000) se je spominjala velikega nadpisa Čitalnica.
