Okrajna ljudska knjižnica Sežana

Po koncu druge svetovne vojne je Prosvetno društvo in sežansko knjižnico vodil Miro Kranjec. Knjige sta izposojala tudi Stanko Guštin in Mirko Škrinjar. Knjižnice so se dopolnjevale s knjigami domačinov, ki so jih v času vojne in fašizma varno skrivali na podstrešjih in senikih.

»Ob nastopu fašizma so večino knjig raznesli po hišah, da bi jih obvarovali pred uničenjem.« (Čehovin, 1975)

V uredbi ministrstva za prosveto o ljudskih knjižnicah (Uradni list št. 237 z dne 22. sep. 1945) je zapisano, da se za območje vsakega krajevnega narodnoosvobodilnega odbora ustanovi ljudska knjižnica, če knjižnica tam še ni obstajala. Potrebe ljudskih knjižnic so se morale kriti iz proračuna krajev oz. mest, ki so morali skrbeti za potrebe materialnih sredstev in upravno osebje. Knjižnice naj bi se imenovale po kraju, kjer delujejo. Ljudske knjižnice krajev oz. mest so morale biti včlanjene v Zvezi ljudskih knjižnic Slovenije, ki je imela svoj sedež v Ljubljani. Ljudske knjižnice so morale vsako leto poročati o svojem delu prosvetnemu odseku okrožnega NOO in Zvezi knjižnic Slovenije, ki sta na podlagi teh podatkov poročali ministrstvu za prosveto, oddelku za ljudsko izobraževanje. (Delo, 1945)

Pravilnik o ljudskih knjižnicah in čitalnicah, ki je objavljen v knjigi Delo ljudskega knjižničarja v ljudski knjižnici (1945), je določal, da ljudska knjižnica in čitalnica opravlja naslednje naloge: a) izposoja knjige; b) nudi bralcem časopise in dnevnike v čitalnici, kjer so bralcem na razpolago tudi priročniki; c) prireja knjižne razstave in predavanja. Po pravilniku so bile ljudske knjižnice razdeljene v krajevne in okrajne. (Delo, 1945)

30. aprila 1948 je ustanovljena Okrajna ljudska knjižnica Sežana. Delovala je v okviru Prosvetnega društva. Prva zaposlena knjižničarka je bila Lidija Godina.

Knjiga Poezije Dragotina Ketteja je bila prva knjiga, ki je bila 30. aprila 1948 vpisana v inventarno knjigo Okrajne ljudske knjižnice.

Konec 1949 leta je Okrajni odbor ljudske prosvete v Sežani razposlal vabilo na tečaj za knjižničarje. (Arhiv KKS, 15. nov. 1949) Fotokopija dokumenta iz arhiva KKS nam prinaša podatke o tem, da je bila Lidija Počkaj (por. Godina) leta 1950 na knjižničarskem tečaju v Planini in da je potem še obiskovala republiški tečaj. Gospa Lidija Počkaj se je potem zaposlila v Okrajni ljudski knjižnici Sežana. (Arhiv KKS, 15. feb. 1950)

Iz dopisa Okrajnega odbora za ljudsko prosveto Sežana leta 1950 izvemo, da je “v prvih dneh meseca aprila /…/ začela redno delovati okrajna knjižnica, v kateri imamo 2.100 knjig. Prostori iste so zadovoljivi in primerni za to svrho. Nabavili smo tudi nekaj opreme (stolice, sliko in razne okraske), za katere smo potrošili 23.000 din. V zvezi s tem, da združujemo vse sindikalne in ostale knjižnice, ki obstajajo v mestu Sežana, bomo naleteli na pomanjkanje omar in pohištva za knjižnico sploh, zato Vas prosimo (Izvršni odbor ljudske prosvete Slovenije v Ljubljani in Oblastni ljudski odbor za Goriško poverjeništvo za prosveto v Postojni), da nam bi ponudili nekoliko denarne pomoči za nabavo navedenih predmetov, ker sami nimamo dovolj sredstev. Do konca aprila je knjižnica imela 180 rednih čitalcev.” (Arhiv KKS, 3. maj 1950)

Društvo bibliotekarjev Slovenije je leta 1951 izdalo pregled slovenskih knjižnic. Upoštevane so bile samo knjižnice, ki so imele najmanj 100 knjig. Iz statističnih podatkov je moč razbrati, da je bil fond knjig na Primorskem v tem trenutku 97.508 zvezkov. V omenjen pregledu slovenskih ljudskih knjižnic so popisane za Okraj Sežana ljudske knjižnice v Avberju (ustanovljena 1945, katalog, 147 zv., vodi jo Draga Fabjan), v Branici (160 zv., vodi jo Draga Vidrih, gospodinja), v Divači (ust. 1946, katalog, 111 zv., vodi jo Jožica Radič, nameščenka), v Dobravljah (ust., katalog, 145 zv., vodi jo Pavla Grmek, gospodinja), v Dutovljah (ust. 1947, katalog, 242 zv., vodi jo Josip Štok, pismonoša), v Gabrovici (ust. 1949, 350 zv., vodi jo Lovrenc Andrijašič), na Gorjanskem (136 zv.), v Gračišču (ust. 1946, 250 zv., vodi jo Erminija Vidali), v Gradini (194 zv.), v Hrpeljah (ust. 1947, katalog, 182 zv., vodi jo Marija Ropotec, nameščenka), v Hruševici (ust. 1947, katalog, 120 zv., vodi jo Duška Hočevar, gospodinja), v Ivanjem Gradu (ust. 1946, 123 zv., vodi jo Marica Tavčar), v Kobjeglavi (ust. 1946, katalog, 112 zv., vodi jo Anica Orel, kmetica), v Komnu (ust. 1946, 470 zv., vodi jo Dana Fakin, nameščenka), v Koprivi (ust. 1946, katalog, 273 zv., vodi jo Karmela Gec, delavka), v Kubedu (250 zv.), v Movražu (ust. 1946, 831 zv., vodi jo Marija Grdina, vajenka), v Pliskovici (ust. 1946, katalog, 230 zv., vodi jo Franc Širca, kmet), v Rižani (ust. 1946, 113 zv., vodi jo Jolanda Rodela, gospodinja), v Sočergi (ust. 1946, katalog, 217 zv., vodi jo Angel Palčič, kmet), na Selih (ust. 23. apr. 1948, katalog, 233 zv., vodi jo Vida Grgič), v Sežani (3.600 zv.), v Skopem (ust. 1947, 236 zv., vodi jo Anica Žezlina), v Svetem (ust. 1947, 120 zv., vodi jo Ida Turk, gospodinja),  v Škrbini (ust. 1946, katalog, 125 zv., vodi jo Stanka Bunc, šivilja), v Štanjelu (ust. 1949, 830 zv., vodi jo Milena Švagelj, učiteljica), v Štorjah (ust. 1946, 254 zv., vodi jo Marta Dolgan, delavka), v Tomaju (ust. 1946, 285 zv, vodi jo Alojzija Obersnel, gospodinja) in v Vremskem Britofu (ust. 1945, 100 zv., vodi jo Marija Magajna, šivilja).  (Slovenske, 1951)

Okrajna knjižničarka Lidija Počkaj (por. Godina) je leto kasneje, 23. aprila 1952, odposlala Ljudski prosveti Slovenije poročilo o ljudskih knjižnicah, v katerem so zapisani osnovni podatki o vsaki knjižnici v sežanskem okraju. Poročilo je navajalo imena knjižničark in knjižničarjev, koliko dotacij je prejela vsaka knjižnica, katera organizacija je skrbela za knjižnico in kakšno je bilo stanje prostorov/inventarja.

Okrajna ljudska knjižnica in čitalnica Sežana je leta 1952 imela svoje prostore, primerno je bila urejena, knjižničarka pa je bila Lidija Počkaj (por. Godina). Ljudska knjižnica Štorje je imela svoj prostor in “zasilni inventar”, knjižničarka je bila Marta Dolgan. Ljudsko knjižnico Lokev je vodila Marija Čotar in je razpolagala s svojim prostorom in z inventarjem, čitalnice pa ni imela. V Ljudski knjižnici Pliskovica je kot knjižničar delal Darko Šuc, “kmečki delavec, zelo nadarjen knjižničar”. Knjižnica je delovala v za to namenjenem prostoru in je imela svoj inventar. Ljudska knjižnica Barka je imela svoj prostor in “svojo omaro”, knjižničarka je bila Marija Ambrožič, “administratorka”. Ljudska knjižnica Škrbina je razpolagala z namenskim prostorom in omaro, knjige je izposojeval Milan Abram, “nameščenec”. Ljudska knjižnica v Komnu je imela prostore in inventar, knjižničarka je bila Savina Tavčar. Ljudsko knjižnico Matavun je vodila knjižničarka Kristina Hrelja, “gospodinja”. Imela je svoj prostor in tudi omaro za knjige. Ljudska knjižnica Dutovlje ni imela svojega prostora, ne inventarja, ne knjižničarja. Knjige so se nahajale v “enem zaboju”. Ljudska knjižnica Štanjel je bila brez prostorov, brez inventarja, brez knjižničarja, knjige so se nahajale v občinskih prostorih v zaboju. Ljudska knjižnica Skopo ni imela knjižničarja, ampak je imela dodeljen prostor in omaro. Ljudska knjižnica Sveto je imela svoj prostor in omaro, za izposojo in knjige je skrbela knjižničarka Meri Švara, “šivilja”. Ljudska knjižnica v Sočergi ni imela prostorov, inventarja, knjižničarja. Ljudska knjižnica v Divači je imela svoje prostore in inventar, knjižničarka je bila Ančka Cerkvenik, “blagajničarka”. Ljudska knjižnica Hrpelje je imela svoj prostor in inventar, knjižničarka je bila Mara Sosič, “inštruktor fizkulture”. Ljudska knjižnica Kubed se je nahajala v šolskih prostorih in ni imela svoje omare, kot tudi knjižničarja ne. Ljudska knjižnica Vrhovlje je imela svoje prostore in inventar, knjižničarka je bila učiteljica Ivica Frletič. Ljudska knjižnica Rižana je hranila svoje knjige “v enem predalu”, ni imela prostorov, inventarja ali knjižničarja. Ljudska knjižnica v Gabrovici ni imela prostorov ali inventarja, knjižničar je bil Alojz Škrk, “knjigovodja, za knjižnico se ne zanima”. Knjižničarka v Ljudski knjižnici Kopriva je bila Milka Ukmar, “nameščenka”. Knjižnica ni imela svojih prostorov, ampak je razpolagala z omaro za knjige. Ljudska knjižnica Rakitovec ni imela prostorov, inventarja, določenega knjižničarja, knjige so se hranile v šolskih prostorih. Tudi v primeru Ljudske knjižnice Podgorje so se knjige hranile v zaboju v šoli. Podobno stanje je bilo v Ljudski knjižnici Materija. Ljudska knjižnica Kazlje je imela knjižničarko Zoro Vitez, “kmečko delavko”. Ljudska knjižnica Povir je imela svoje prostore, ampak inventarja ne. Povirsko knjižnico je vodila Marija Živec, “administratorka”. Ljudska knjižnica Slope ni imela niti prostorov, niti inventarja ali knjižničarja. Brez namenskih prostorov, inventarja ali knjižničarja je bila tudi Ljudska knjižnica Truške. Alojz Trampuž je bil knjižničar v Ljudski knjižnici Gornja Branica, ki je v tem trenutku imela svoj prostor za delo in omaro. Jože Hočevar, “železničar”, je skrbel za Ljudsko knjižnico Hruševica, ki je imela omaro, ampak ne prostorov. Ljudska knjižnica Rodik ni imela knjižničarja, prostorov ali omare. Kmet Ivan Sluban je bil knjižničar v Ljudski knjižnici Štjak. Čeprav je Ljudska knjižnica v Avberju imela svoj prostor in omaro, nihče ni skrbel za knjižnico. Cvetka Štok je bila knjižničarka v Ljudski knjižnici v Krajni vasi. Za Ljudsko knjižnico Tomaj je skrbela Pavla Večerina, “kmetica”, ki je izposojevala knjige v šoli, ker knjižnica ni imela svojih prostorov. Nihče ni skrbel za knjižnico v Brestovici. Ljudska knjižnica Senožeče je imela prostore v gasilskem domu, v katerih je kot knjižničar delal Franc Štivilj, “nameščenec”. Knjižničar v Ljudski knjižnici Dolenja vas je knjigovodja, ampak ga poročilo ne imenuje. Knjižničarka v Ljudski knjižnici Pregarje je učiteljica, spet ne izvemo njenega imena. Žal se niso shranile priloge dokumentu, ki so vsebovale podrobne podatke o Okrajni ljudski knjižnici Sežana, Ljudski knjižnici Komen in Ljudski knjižnici Pliskovica. (Počkaj, 1953)

V letu 1954 je Okrajna ljudska knjižnica Sežana imela 6.126 knjig, od tega jih je bilo 5.891 v slovenskem jeziku, 26 v nemščini, 47 v italijanščini in 162 v srbohrvaščini. Knjižnico je obiskalo 5.584 izposojevalcev (odraslih 2.569, mladine 3015). Knjižnico so obiskovali delavci, kmeti, nameščenci, učenci in ostali. Zanimivo je, da je letno poročilo ločeno beležilo točno število moških in ženskih obiskovalcev. Med mladino so dekleta bila bolj aktivna, med odraslimi pa moški. V poročilu lahko preberemo, kateri so tega leta bili najbolj brani avtorji in naslovi. Čitalnica ni imela posebnega prostora, v njej so obiskovalci lahko prebirali 4 dnevnika, 8 tednikov in 19 revij. Povprečno je čitalnico obiskovalo 30 bralcev na dan. Dokument podpisujeta upravnik Zmaga Dolgan in knjižničar Lidija Počkaj (por. Godina). (Arhiv KKS, 10. jan. 1955)

Knjižnični fond je, po statističnem poročilu za leto 1956, znašal 8.386 knjig. (Arhiv KKS, 1956)

V Okrajni ljudski knjižnici Sežana se je kot knjižničarski tehnik leta 1955 zaposlila Albina Koblar (por. Gorenc). (Arhiv KKS, 1955)

Iz dopisa Občinskega ljudskega odbora Sežana, Stanovanjske uprave izvemo, da se je knjižnica septembra 1956 preselila iz prostorov v hiši Rajka Mahorčiča (stara št. 38) v prostore Starega gradu (stara št. 105), ki jih je zapustila Zadružna hranilnica. (Arhiv KKS, 3. jul. 1956)

Najemna pogodba nam razkrije, da je knjižnica zasedala dve sobi (24 in 20 m²) v prvem nadstropju Petačevega Starega gradu. (Arhiv KKS, 11. feb. 1957)

Gospod Mitja Ambrožič se spominja stopnic, ki so vodile v prvo nadstropje in v prostore knjižnice, številke svoje članske izkaznice, kdaj je prvič obiskal knjižnico (feb. 1957) in katero knjigo si je tedaj izposodil (Gozdarjev Tonček Miloša Mehore).

Iz proračuna za Občinsko ljudsko knjižnico za leto 1957 izvemo, da v tem trenutku delujejo še knjižnice v Dutovljah, Pliskovici, Štjaku, Štanjelu in Skopem. (Arhiv KKS, 1957)

V zapisniku prve redne seje upravnega odbora Občinske ljudske knjižnice v Sežani iz l. 1957 se je zagotavljalo, »da bo knjižnica še naprej moralno, tehnično in gmotno podpirala ostale knjižnice v Dutovljah in Štanjelu. Ravno tako bo podprla in oživela dejavnost knjižnice v Pliskovici ter si zadaje nalogo, da pomaga ustanoviti ter aktivizirati knjižnico v Štjaku …« Izvemo, da je bil delovni čas sežanske knjižnice od 8. do 12. in od 15. do 19. ure. V času zaprtosti za obiskovalce je knjižničarka opravljala »administrativne posle«. Za izposojo knjige se je plačevala izposojevalnina (3, 5 ali 7 dinarjev, odvisno od starosti in aktualnosti gradiva), vendar je bilo določeno, da pomanjkanje denarja ne sme biti razlog, »da bi knjigo prosilcu odklonili«. (Arhiv KKS, 17. jan. 1957)

Iz statističnega poročila za leto 1958 je razvidno, da je bil fond knjižnice: 10.124 zvezkov, 27 časopisov, 20 rokopisov, 5 plakatov in 3 muzikalije. Knjižnico je obiskalo 6.998 bralcev, od tega jih je 250 uporabljalo gradivo v čitalnici (16 sedežev). V knjižnici sta delali dve knjižničarki. (Arhiv KKS, 28. jan. 1958)

Dr. Ivan Verčon, zobozdravnik iz Ljubljane, je knjižnici l. 1959 podaril vse letnike Ljubljanskega Zvona. (Arhiv KKS, 3. feb. 1959)

Po sprejetju Zakona o knjižnicah (1961) sta upravni odbor knjižnice in sosvet za knjižnice občinskega sveta Svobod in prosvetnih društev obravnavala na seji dne 7. novembra 1961 določila novega zakona in sta zaključila, da Občinska ljudska knjižnica Sežana izpolnjuje vse pogoje, da postane samostojna matična knjižnica za sežansko občino, ter zaprosila, da Občinski ljudski odbor v Sežani sprejme odločbo o ustanovitvi knjižnice v Sežani kot finančno samostojnega zavoda. (Arhiv KKS, 28. nov. 1961)

Iz statističnega poročila za leto 1961 izvemo, da je imela knjižnica 13.000 knjig, 21 naslovov revij, 16 naslovov časnikov, da je bil prirast knjig 750 izvodov. Tega leta je pridobila novih 250 članov (2.880 članov). (Arhiv KKS, 1961)

Zapisniki sej upravnega odbora Občinske ljudske knjižnice razkrivajo, da so dohodki knjižnice izvirali predvsem iz dotacij Občinskega ljudskega odbora v Sežani, »malenkost« pa iz izposojevalnine knjig. Predlagane so bile spremembe urnika knjižnice, ki bi omogočale, da bi se v času, ko je bila knjižnica zaprta za stranke (ob torkih in četrtkih dopoldne), uredil novi katalog knjižnice »po avtorjih in po decimalni klasifikaciji.« Zaradi podražitve knjig na trgu je upravni odbor odločil, da se zvišajo izposojevalnine za novitete z 20 na 50 din. (Arhiv KKS, 26. nov. 1962)

Leta 1961 se je knjižnica preselila iz Starega gradu v prostore Telovadnega društva Partizan, ki so se nahajali na naslovu Bazoviška ulica 11. Knjižničarka Lidija Rebula v dopisu Okrajnemu ljudskem odboru, oddelku za družbene službe v Kopru omenja: »V preteklem letu je knjižnica dobila tudi nove prostore z novo opremo, ki omogoča prost pristop h knjigam.« (Arhiv KKS, 20. mar. 1962) Članek iz l. 1962 navaja, da se je, zelo lepo urejena knjižnica, nahajala v pritličnih prostorih »doma Partizana«.

V knjižnici sta leta 1962 delali knjižničarki Albina Koblar (por. Gorenc) in Lidija Rebula.

»Po krajši razpravi je U[pravni] O[dbor] zedinjen, da ustanovitelj knjižnice naj bi bil Obč.[inski) L[judski] O[dbor] Sežana, da bi se knjižnica v bodoče imenovala Ljudska knjižnica Sežana ter da naj bi knjižnica kot samostojni zavod bila z ozirom na zmogljivost in obseg matična knjižnica, ki bi se ukvarjala s knjižničarsko službo na območju občine Sežana.« (Arhiv KKS, 6. feb. 1963)

Knjižnica je s sklepom Sveta za prosveto Občinskega ljudskega odbora Sežana l. 1963 postala samostojna knjižnica, ki je poslovala kot samostojni zavod. (Arhiv KKS, 8. feb. 1963)