V mojem arhivu sem našla fotografijo s celjskim kapucinskim mostom v ozadju. Naenkrat so oživele zgodbe, povezane s tem mostom … moje otroško prijateljevanje z dečkom na sliki po imenu Bojan Novak. Bojana se spomnim, kot zelo žalostnega dečka … bil je neskončno nesrečen, saj je v požaru izgubil nekajmesečno sestrico. Takrat, ko sva se fotografirala leta 1952, je bil manjši od mene, zato je moral stopiti na grbino, da je bil na sliki videti večji. Fotografiral naju je sam gospod Pelikan, zato ima ta fotografija še poseben pomen.
Družina Novak se je kmalu oselila na drugi konec Slovenije, ker so bili za njih spomini tukaj preboleči. Z Bojanom se nisva nikoli več srečala, čeprav smo imeli s starši občasne stike in ti so mi povedali, da je zdaj skoraj za dve glavi večji od mene.
Zdaj, ko držim to sliko v rokah, mi je jasno, zakaj se tako rada vzpenjam po 92. kapucinskih stopnicah do cerkve in zakaj mi ob tukajšnjem pogledu na moje ljubo mesto Celje vedno nekaj manjka … manjka mi ta leseni kapucinski most, ki ga je poškodovala poplava v začetku junija 1954 in bil dokončno odstranjen leta 1957.
Mogoče pa le kdaj dobi naslednika!?
Prispevala: Mirjana Steblovnik
