Harijski zvon iz cerkve sv. Štefana z obrobja Brkinov je po skoraj pol stoletja vendarle našel pot domov v svoj domači zvonik, od koder so ga italijanske oblasti na silo snele. Sredi vojne vihre so italijanske oblasti sprejele zakon po katerem je morala vsaka cerkev za vojne potrebe oddati 52 % od skupne teže zvonov v vsakem zvoniku. Bila je to velika žrtev za Primorske kraje in Istro saj je bilo odvzetih celo 1500 zvonov. Skoraj vsi so bili pretopljeni v livarni Pietro Franchi v Vidmu (Udine). Le peščica odvzetih zvonov se je izmaknila livarski peči in se je srečno vrnila v domači zvonik. Takšno srečo je imel zvon cerkve sv. Štefana s Topolca pri Ilirski Bistrici, izdelan v isti livarni leta 1611. Verjetno je njegova umetniška izdelava bila pri tem odločujoča.
Ker je teža odvzetih zvonov z zvonika v Trnovem presegala to težo, so na pobudo trnovskega dekana Karla Jamnika za preseženo težo, zvon iz Harij prenesli v trnovski zvonik. Zvon je bil tako rešen livarske peči. Ker pa so Harijci vse bolj glasno zahtevali svoj zvon nazaj, so se v Trnovem odločili, da nabavijo nov zvon. Izdelali so ga v celjski livarni in na njegov obod zapisali misel s Topolškega zvona: In Bog je postal človek. Ter še: Vlito v letu miru 1987. Organizacijsko je vodil cel postopek, tedanji trnovski dekan Bogdan Berce.
Na sliki: Spuščanje Harijskega zvona s Trnovskega zvonika in dvig novega zvona je bilo naporno in zahtevno strokovno delo, ki pa ga je ekipa celjskih monterjev in domačinov: Jenko Jadran (Magister), Eljo Bizjak in Stanko Brlek zmogla. Pridružil pa se jim je tudi Andrej Gombač iz Harij, ki je davnega decembra 1942 bil kot mladenič prisoten, ko so ta isti zvon italijanski vojaki vrgli s Harijskega zvonika. V naslednjih dneh so ob njegovi prisotnosti zvon znova postavili v zvonik vaške cerkve v Harijah. Čeprav je bil zvon počen in zakrpan se še na njegovem obodu prebere lepa misel: »Svoje vabim, vrage podim«. Bila je popravljena še ena vojna krivica. 229/Tekst in foto Vojko Čeligoj
