Fotografiranje z Ano Frank

V osemdesetih in še v devetdesetih letih smo jo  za prvomajske praznike s svojci večkrat mahnili čez mejo, na prvomajski izlet. Kdaj na vzhod, npr. v Prago, kdaj na zahod, npr. v Amsterdam, ki je vabil tudi s svojo svetovno razstavo cvetja. Že ob pogledih s pristajajočega  letala smo se čudili posebnostim nizozemskih nižav.  In mlinom na veter, ki so nas spomnili na don Kihotovo otepanje z njihovimi loputami.  Se ve, da potem ni šlo brez fotografiranja z njimi.  – Jaz pa sem se želel slikati tudi s kipom 15-letne deklice Ane Frank. Pred hišo, v kateri se je njena židovska družina  dve leti uspešno skrivala pred gestapom. Dekletce, polno mladega življenja, ujeto v podstrešno kletko, se je deloma reševalo s pisanjem dnevnika, z nenavadno odkritosrčnim  popisovanje vsega, kar se je dogajalo med prestrašenimi, skrajno nečloveško utesnjenimi ljudmi. Dokler jih niso le malo pred koncem vojne odkrili. In  Ana je s svojimi končala v nemškem koncentracijskem taborišču. Preživel je le oče. In po vojni izdal pretresljivo pričevanjsko knjigo  Dnevnik Ane Frank, ki je v številni prevodih  hitro obšla cel svet.  (sf)