9. oktobra je minilo dvajset let od smrti našega rojaka, vsestranskega športnega strokovnjaka, glasnika slovenskega športa, Draga Ulage, ki se je v slovensko zgodovino zapisal kot prvi Slovenec z visokošolsko izobrazbo na področju športa, visoko uvrščeni telovadec na mednarodnih tekmovanjih na orodju in neumoren promotor športa kot pedagog, publicist ter prvi slovenski športni reporter.
Drago Ulaga se je rodil 22. 10. 1906 na Globokem v Rimskih Toplicah kot četrti izmed devetih otrok v skromni železničarski družini. Po učiteljišču je kot član Orla dobil štipendijo za študij na Visoki šoli za telesne vaje v Berlinu, ki ga je zaključil leta 1930. V času študija se je kot član telovadnega društva Orel udeleževal tekmovanj na orodju, med njimi leta 1927 v Kölnu, kjer je zasedel peto mesto in leta 1929 v Pragi, kjer se je uvrstil na drugo mesto. Potem je deloval kot atletski in plavalni trener ter odličen profesor telovadbe na srednjih šolah od Splita, Beograda do Ljubljane. Vmes je od leta 1936 do 1941 služboval kot strokovni sodelavec na Ministrstvu za ljudsko telesno vzgojo v Beogradu. Leta 1954 je začel predavati na sedanji Fakulteti za šport, od leta 1960 kot redni profesor za teorijo in metodiko telesne vzgoje. V letih 1966 do 1968 je bil tudi dekan fakultete. Smisel telesne vzgoje v šolah ni videl v mojstrskem obvladanju določenih telesnih vaj, nastopih in tekmovanjih, pač pa v navajanju mladih na telesno vadbo za zdrav razvoj, spretnost in veselje.
O telovadbi, plavanju, smučanju, pomenu gibanja za zdravo življenje ter upočasnjeno staranje je pisal strokovne knjige, učbenike, priročnike in članke. Napisal je preko trideset knjižnih del, brošur in skript. Obsežnejše med njimi so: Knjiga o športu (1934), Crawl – prsno in hrbtno plavanje (1935), Smučanje (1947, 1960), Telesna kultura v mladosti, zrelosti in starosti (1965), Šport za mlade (1968), Šport starostnika (1991), Šport, ti si kakor zdravje (1996). Kot strokovnjak za športno izrazje je sodeloval tudi pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Redno se je udeleževal srečanj športnih strokovnjakov doma in po svetu, pogosto tudi s predavanji. Objavljenih je bilo okrog 150 njegovih strokovnih člankov in blizu 350 poljudno-strokovnih člankov ter ocen. S svojimi kolumnami se je najprej oglašal v Slovencu, od leta 1962 pa celih trideset let v Delovi ponedeljkovi rubriki Športna kultura za vsakogar. Napisal je blizu 1.700 tovrstnih prispevkov, celo na dan svoje smrti je še sestavil redni članek za Delo. Sodeloval je tudi pri programu Radia Ljubljana najprej z občasnimi, po vojni pa z rednimi predavanji s področja telesne vzgoje, športa in rekreacije, pa tudi kot športni novinar in komentator. Že leta 1934 se je oglasil kot prvi neposredni poročevalec iz Planice. V njegovi še nedokončani bibliografiji zasledimo okrog 400 radijskih in televizijskih objav. Po vsem tem ni čudno, da vsak, ne čisto mlad Slovenec dobro ve za športnega strokovnjaka Draga Ulaga.
Malokdo pa ve, da je Drago Ulaga v času vojne napisal tudi lepo berljivo leposlovno delo Bele zvezde, v katerem lahko zaznamo celo avtobiografske sledi. Sicer je bil pri izražanju o osebnem življenju in političnih temah zelo zadržan človek.
Za svoje obsežno in vsestransko delo na področju športa in telesne vzgoje je prof. Drago Ulaga prejel devetnajst nagrad. Med najpomembnejšimi leta 1966 Bloudkovo nagrado (najvišje priznanje RS na področju športa), 1988 častni naslov Zaslužni profesor univerze v Ljubljani, 1996 priznanje Olimpijskega komiteja za prispevek k olimpizmu ter Srebrni znak svobode (odlikovanje predsednika RS za življenjsko delo), leta 1997 nagrado mesta Ljubljane za življenjsko delo ter Priznanje Antona Aškerca občine Laško za publicistično delo. Od Radia Slovenije je dobil priznanji Fantek s piščalko (1986) in Zlati mikrofon (2000).
O Ulagi je njegov naslednik na fakulteti dr. Rajko Šugman napisal knjigo, iz katere izvemo veliko podatkov o delu profesorja in nekaj malega o njegovem osebnem življenju. Najzanimivejši pa so citati iz profesorjevih del, ki nas navdušujejo in kar vabijo k aktivnosti. Dr. Šugman je tudi predlagal, da bi se Dnevi športnih pedagogov Slovenije poimenovali po profesorju – Ulagovi dnevi. Morda lahko dobimo kakšno idejo tudi njegovi rojaki.
Naj na koncu nanizam še nekaj besed kot rojakinja Draga Ulage.
Spomnim se pripovedovanj svojega očeta o druženju z Dragom. Le-ta je mojega devet let mlajšega očeta naučil plavati, in sicer tako, da ga je z lesenega mostu v Rimskih Toplicah enostavno porinil v Savinjo. Seveda je potem skočil za njim in odigral vlogo takrat še kar zelenega trenerja. Nadalje je pripovedoval o pripravah slavja na naši kmetiji, ki je sledilo novi maši Dragovega brata Tomaža, na katerih je sodeloval tudi mladi Edvard Kocbek, takrat še čisto običajen fant. Spominjal se je Dragovega brata, glasbenika in organista Poldeta, igralsko nadarjene sestre Cite in bratranca Emila, ustanovitelja prve slovenske šole za gluhoneme. Sestrične, Ulagove Milke, ki je v Šmarjeti učila otroke igrati klavir, pa se spomni še generacija mlajša od mene.
Profesor Ulaga se je rad vračal domov, k svoji družini, ki je potem živela v Šmarjeti, kjer se je večkrat zbralo vse sorodstvo, nazadnje malo pred njegovo smrtjo. Kar pogosto je profesor obiskal tudi našo družino, največkrat ob dnevu mrtvih ali za veliko noč. Z očetom sta obujala spomine na mlada leta, veliko pa nam je govoril tudi o telesnih vadbah. Nekaj njegovih nasvetov se spomnim še sedaj.
Profesor je priporočal vsakodnevno, hitro polurno hojo, ali vsaj štirikrat v tednu. Človek med zmerno hojo tudi kvalitetnejše razmišlja in rešuje probleme. Za boljše razgibavanje telesa med hojo pa je že pred vsaj štiridesetimi leti priporočal uporabo palic.
Poudarjal je, da je način prehranjevanja zelo pomemben za zdravje. Priporočal je zmernost in izogibanje štirim belim živilom: beli moki, masti, sladkorju in soli.
Za zdravje je po njegovem potrebno dobro usklajevati telesno vadbo ter fizično in umsko delo. Ulaga je imel preštudirano vadbo za vsak del telesa in za vsa obdobja življenja. Spoštoval je fizično delo in veliko tudi sam delal. Poudarjal je tudi koristnost umskega dela, razmišljanja, pomnjenja. Sam je pri devetdesetih letih vsak dan glasno recitiral katerega izmed slovenskih pesnikov, najpogosteje Gregorčiča. To je delal za treniranje spomina in lepega, razločnega govora.
Drago Ulaga je bil dvakrat gost naše knjižnice v domačem kraju. Srečanji sta bili zelo prijetni. Ni moglo biti drugače, saj je bil profesor prijeten, nevsiljiv, blag človek in občutek imam, da je zaključek svoje oporoke namenil kar vsem ljudem, ki jih je poznal. Ta stavek se glasi: Želim, da bi se imeli radi, da bi bili drug do drugega spoštljivi in prizanesljivi in da bi drug drugemu pomagali.
Prispevala: Metka Kovačič
Fotografija je last Knjižnice Laško
