Sliko sem s fantovskega kora domače cerkve sv. Helene posnel ok. leta 2000, vznemirjala pa me je že od otroških let. S svojo krvavo barvitostjo in mnogopovednostjo. Da so ob Jezusovi poti na Kalvarijo nekateri molili – drugi pa vpili »Križaj ga!« sem slišal pri verouku. Pretresal pa me je pogled na detajl, skupinico desno spodaj, na učitelja, ki svoje gojence ščuva, naj poberejo kamen in ga vržejo v trpečega. In učitelj je očitni Jud.
A svoj križev pot je živel in doživel tudi Franc Kavčič iz Zagorja na Pivki (1911–1940), avtor te podobe in celotne inštalacije božjega groba, ki je vsako leto v velikem tednu s črnino prekrila ves levi oltar. – Rojen v skromni kmečki hiši pri Blaškovih, se je že mladenič uveljavil kot organist in pevovodja. In kot kaže ta podoba, tudi kot slikar. – Da se je izmaknil vpoklicu v italijansko vojsko, ki je 1935. začela surovo vojno v Abesiniji, je kot še stotine primorskih Slovencev zbežal čez mejo v Jugoslavijo. Tam se je potem otepal s hudim pomanjkanjem, vendar se ni vdal. Poiskal in našel je podobno misleče v likovnih in glasbenih krogih in se dokopal celo do skromne zaposlitvi v ljubljanski Operi. Ko pa se je v poletnih počitnicah s prijatelji napotil k Bohinjskemu jezeru, je tam utonil. »Bela žena smrt je spet iztegnila svoji koščeno roko in utrgala mlado, mnogo obetajoče življenje,« so zapisali v nekrologu, ki ga je objavila Istra, glasilo emigrantov iz okupirane Istre in Julijske krajine. (sf)
