Imela sem srečo, da je bila babica izučena šivilja, ki je vsako leto pred pustom prisluhnila mojim idejam, kaj bi želela biti za maškaro. Pri svojih petih letih sem bila veliko časa pri omi (po mamini strani) v Velenju, zato se dobro spominjam, da me je oblekica čakala, ko sem prišla k babici (po očetovi strani) v Laško. Bila je vijolične barve z belimi zavesami in zlatim robom v pasu. Ropotuljico smo za namen pustovanja izdelali v vrtcu, plišastega psa pa mi je za ta dan posodila soseda Lidija. Če me spomin ne vara, sem v neki slikanici videla princesko s pudljem in tako dobila fiksno idejo, da k moji maski spada tudi pes. Slikal me je oče, Igor Knez, stojim na trati za babičino hišo (Na Pristavi), za mano je staro jedro mesta Laško.
Prispevala: Urška Knez
