Povojni prebežniki čez zahodno mejo

Okoli sredine 20. stoletja je bil čas, ko so mladi iz moje in sosednjih vasi na Pivškem v velikem številu bežali čez mejo naTržaško. Leta popolne brezizhodnosti. Primanjkovalo je vsega, hrane in oblačil,  vse je bilo na karte, racionalizirano, kot so pravili. Zaslužka pa nikakršnega. Stoletne vezi teh krajev s Trstom, kamor so v prejšnji desetletjih Pivčani prodajali poljske pridelke, seno  in les in kamor so odhajali tudi za delom, je meja prerezala. Pa še letine so bile slabe. Od velikih pričakovanj ob osvoboditvi je ostalo malo ali nič. In se je utrgal plaz.  Fante in dekleta je ponavadi vzela noč. Iz moj vasi je zbežal vsak peti. Na meji so tvegali tudi glave. Vendar pa so se zvečine po nekaj dneh javili in sporočili, da je šlo srečno. Potem pa so, kot kaže slika, nekje na Krasu čakali, včasih tudi mesece in mesece, da so jih poslali naprej, največ čez morje, v Ameriko in Avstralijo.