Zadnji aprilski dnevi v letu 1945 so bili v svetu, v Evropi pa tudi na Ilirsko-bistriškem zelo dramatični. Kot sedemletnik sem z vrstniki doživljal dogodke, ki so bili polni strahu, negotovosti in zadnjih vojnih tragedij. Dogodke smo razumeli po svoje in se temu primerno odzivali.
V zadnjem tednu aprila so Ilirsko Bistrico osvobodili partizani. Ulice so bi polne ljudi z domačimi partizani, mnogi so nosili zastave, prepevali, se pozdravljali. Spraševali po pogrešanih … Vse je kipelo od veselja. Tedaj sem prvič videl partizane, bili so osvoboditelji in v naših očeh že zaradi tega nekaj posebnega. Žal našega ateta ni bilo poleg, saj je nekaj mesecev prej padel na Dolenjskem kot borec Gubčeve brigade. Tedaj sem prvič srečal bratranca Stanka Čeligoja – Ladota z Mežnarije na Topolcu v partizanski uniformi, na kolesu v starem delu Bistrice.
V tem času so se po mnogih hišah šivale slovenske in jugoslovanske zastave. Tako tudi pri Ličanovih. Seveda smo prisotni otroci občudovali gospodinjo gospo Vero, ki je s šivalnim strojem šivala zastave. Problem kako narisati in izrezati peto krako zvezdo nam je pomagala rešiti starejša Ličanova hčerka Ada. Nismo pa znali zvezde umestiti na zastavo. Joj koliko problemov. In ko smo se tako trudili za slavje ob koncu vojne smo opazili, da po cesti pod Ličanovo hišo koraka skupina do zob oboroženih nemških vojakov. Hitro smo poskrili narejene zastave in vse kar je sodilo poleg in odhiteli vsak na svoj dom.
Na srečo je nova nemška zasedba trajala le teden dni. Ustvarila pa je dosti strahu in negotovosti. Bistrica je bila polna nemških vojakov in oficirjev, na dvorišču pred Čukovo hišo so tudi nemški oficirji posedali na vojaških zabojih. Z uniform so trgali oznake, zažigali so čine z uniform skupaj z dokumenti, ki bi jih morda obremenjevali pred zmagovalci. Z opuščeno vojaško opremo, živino, orožjem so bile natrpane vse bistriške ulice in dvorišča. Nemški vojaki so zasedli vse nadkrite prostore pa tudi stopnišča in prazne hišne prostore ter se sklonili pred dežjem.
S sestro Sonjo sva pa cele dneve slonela na oknu stanovanja in opazovala obnašanje nemške vojske. Med drugim sva videla tudi manjšo skupino partizanov z zavezanimi očmi, ki jo je spremljala oborožena skupina Nemcev in vodila do Križevih (danes Levstikova 37), kjer naj bi potekali dogovori o predaji nemške vojske. Takih srečanj je bilo kar nekaj, predno so vodje nemškega 97 korpusa vendarle popustili in sprejeli »brezpogojno« kapitulacijo pri Tomšičevih v Trnovem.
Več o tem sem zvedel od gen. Karla Levičnika, ki sem ga leta 1955 z mojim fičkom vozil po Bistrici, da bi prepoznal hišo, kjer je nemška vojska pristala na kapitulacijo. Marsikaj sem zvedel tudi od dveh nemških ujetnikov, ki sta se po 20. letih vrnila na Bistriško in obujala spomine na preživeti vojni čas.
Na sliki: trajni magnet, (70x40x55 mm, z oznako 7N) kot del nemškega poljskega telefona. Na »Brdanovem klancu« v Gornjem kraju je ostala obsežna telefonska oprema. Bil je to raj za nas domačo mularijo, tekmovali smo, kdo bo iz gore tehnične opreme zbral kaj uporabnega. Posebej so bili važni vijaki, bilo jih je nešteto vrst. Odvijali smo jih in verjetno smo spotoma naredili tudi kaj škode. (vč/470)
