Pred novim Planinskim domom Rifugio Gabriele DʼAnnunzio, 1939, Ilirska Bistrica.
Potem, ko je nova italijanska oblast prepovedala slovensko planinsko društvo v Ilirski Bistrici in zaplenila društveno premoženje je v okviru nove planinske organizacije CAI, sekcije Reka je pospešeno gradila nov planinski dom pod Snežnikom in mu dala ime po italijanskemu pesniku Gabrielu DʼAnnunziu, zelo naklonjenemu Mussoliniju in fašističnemu režimu. Strateški pomen tega doma, na meji z Jugoslavijo, se gotovo kaže tudi po tem, da so sredstva za nov dom zbirala vsa italijanska planinska društva v Italiji. Seveda, treba je bilo zavarovati nova osvojena ozemlja. Planinski dom je bil svečano odprt leta 1925. Pričakovali so obisk samega DʼAnnunzia. Po ustnem izročilu naj bi slavljenec le priletel z letalom nad Snežnik, zakrožil nad dolino Sviščakov in odletel nazaj v Italijo. V naslednjih letih so zgradili številne ceste, kaverne, vodovodne rezervoarje, stavbe, skladišča in utrjevali novo mejo tudi na Snežniku.
Na sliki:
Obiski Snežnika se kar niso mogli izogniti tudi obisku novega planinskega doma. Čeprav je bilo treba vplačati pol lire vstopnine.
Na sliki prepoznamo vse tri obiskovalce saj so vsi trije pomembni domačini. Z leve: Andrej Žnideršič, Strujbarjev, posestnik, lastnik žage in furnirnice, na sredi Josip Brinšek, posestnik in vele trgovec (brat Bogumila Brinška) na desni dentist Ivan Biček (1901—1986), aktiven planinec v času med obema vojnama. Med Bistričani si je prislužil naziv »Ivan Črnodolski«. Bogato je fotografsko dokumentiral planinsko dogajanje na območju Snežnika, Črnega dola in Sviščakov, pa tudi širšega planinskega prostora v času intenzivne gradnje planinskih postojank: v Čičariji, na Klanski polici, Učki in bližnjem planinskem prostoru med obema vojnama.
Na prvem občnem zboru domačega planinskega društva po vojni, 30. avgusta 1945, je bil Ivan Biček enoglasno izvoljen za prvega društvenega predsednika po vojni. (264/ vč
