V začetku sedemdesetih let se je bil dan močan poudarek somozadostnosti oskrbe s hrano v Sloveniji.
Država je ponudila velika sredstva v ta namen. Gradile so se farme za živino, pašniki, znova so se urejale površine za poljedelstvo, spet so kmetje sejali žito… Spomnim se naše tete Kristine v Orehku pri Postojni, ko mi je ob obisku s solzami veselja v očeh odrezala velik kos belega kruha, rekoč: »Poskusi, ta kruh je spet naš.«
Tako je tudi pri Smrjah pod Premom nastajal velik sadovnjak. Pri sajenju sadik so pomagali tudi šolarji. Za njih je bilo zabavno hkrati pa koristno. V tistem času je v Kmetijski zadrugi nastopil službo ing. Ivan Kukovec. Bil je kmetijski inženir, ki naj bi s svojim strokovnim znanjem pomagal pri tem vseslovenskem projektu. Kasneje je postal tudi predsednik občine Ilirska Bistrica. Bil je zelo lepo sprejet tudi med kmeti, saj mu ni bili težko stopiti v, za sadiko izkopano jamo in razporediti nežne korenine po dnu jame in jih golimi rokami obložiti z gnojem. Kmetje so modrovali: »Da, ta je res ta pravi kmetijski inženir!«
Na sliki: Skupina šolarjev in učiteljev pri zasajanju sadovnjaka v Smrjah pod Premom. (311/VČ)
