V Bohinjskih gorah, avgust 1991. – Tisto poletje se je pripetilo marsikaj hudega. Na začetku mi je pri 60-ih umrl brat. Iz junija v julij smo doživljali strah in pogum 10-dnevne vojne za Slovenijo. 1. septembra je resno zasekalo tudi v moje srce Vmes, sredi avgusta, sva bila s sinom študentom v hribih.
Za 4 dni sva se naselila v Domu na Komni. In z vsakodnevnimi pohodi načrtno obdelovala Bohinjske gore. Prelep in tiste čase življenjskemu hrupu še odmaknjen svet. Barvno razkošje planinskega cvetja. In celi roji drobnih pisanih metuljev. V glavi pa misel, da so po 1. svetovni vojni po teh vrhovih zarisali krivično rapalsko mejo med prvo Jugoslavijo in Italijo. Neme priče: zabetonirani kamniti mejniki z letnico 1920. Na enega sem sedel, za kratek oddih in poln užitek prelepega razgleda.
Tretjega dne sva na povratku proti Domu lahkomiselno zgrešila stezo, kar se kljub poznopopoldanski uri ni zdelo nič hudega, saj je bil Dom videti čisto blizu tam spodaj. A ujela sva se v brezbrežen pragozd ruševja, ki sva se ga z veliko muko in komaj v mraku le rešila. (sf)
