Vsako pomlad smo nabirali vijolično resje, dišečo travo-šmarnice, rezali pušpan, skrbno odtrgali narcise na domačem vrtu, poiskali grm z leskovo šibo ter vejico drena, ki je na vrhu, dolge pletene butare služila kot nabodalo za pisane trakove iz krep papirja, ki je s širokim trakom zaključil spodnji del butare in smo ga za cvetno nedeljo tako močno stiskali v rokah, pri blagoslovu pred cerkvijo sv. Martina v Laškem, da so se naše dlani obarvale v barvo krep papirja. Po koncu obreda pa smo budaro zataknili ob njivi in ob tram na podstrešju doma.
Na fotografiji mami Dragica, s hčerkami: Andrejo (na levi), Tanjo (na desni) in Petro (v zavetju maminega trebuha).