Diplomantke Srednje medicinske šole v Celju leta 1966.
V prvi vrsti na sredini v kostimu ravnateljica ga. Slava Škrabec, 4. z leve v prvi vrsti razredničarka ga. Marija Karlin in 2. z leve v prvi vrsti gojenka Mirjana Steblovnik.
Spomini
Leta 1962 sem trdno odločena vstopila v Srednjo medicinsko šolo v Celju z dodeljeno štipendijo in opravljenim sprejemnim izpitom. Zagnanost pa je kmalu uplahnila … stopiti je bilo treba na realna tla. Prva realnost je bila zahteva šole, da moram ostati v internatu, saj je ta bila v sklopu šole, kljub temu, da sem imela pet minut do doma.
Ravnateljica g. Slava Škrabec je bila že na prvi pogled videti zelo stroga. Vsem so se kolena zašibila že, ko nas je pogledala s svojim srepim dvobarvnim pogledom. Bila je še iz časov »Florence Nightingale«, ki je leta 1869 je ustanovila Ženski medicinski kolidž v Londonu. Na tem kolidžu se je okrog petdeset let po ustanovitvi izobraževala tudi naša ravnateljica ga. Škrabčeva. Pozneje je delala v vojaški bolnici v Beogradu in si tako nabrala kar nekaj »vojaških« navad. Te je s pridom izvajala do konca svojih dni.
Na šolo so sprejemali vsako drugo leto in to majhno število učenk, samo za en razred. Še sanjalo se mi ni, da bo to, kot v vojski. Starejše tako imenovane gojenke iz višjega letnika so nas maltretirale takoj za ravnateljico in vzgojiteljicami. Že razpored dela v internatu je bil tako sestavljen, da ti je starejša gojenka pri vsakem opravilu dihala za ovratnik.
V sobah nas je spalo po šest deklet iz raznih krajev Slovenije. Vsaka je imela svojo ozko omarico z vrečo za čisto perilo in vrečo za umazano perilo. Na prečko si lahko obesil največ dva obešalnika, toda saj več tudi nisi rabil. Zvečer smo morale obesiti na stranico vznožja postelje čisto perilo, ki ga bomo naslednji dan oblekle. Ravnateljica pa je vse to, preden je ugasnila luči, skrbno pregledala.
Ob devetih zvečer je ravnateljica, ki je imela stanovanje v internatu, pogasila luči v vseh sobah. V popolni, strogo zapovedani tišini, smo zlezle pod odejo z baterijo v roki. Z njo smo si osvetljevale zvezke in se učile, saj čez dan ni bilo časa za učenje.
Ob petih in petnajst zjutraj je rezko pozvonilo in vse naenkrat smo vstale, kot v vojski. Za melanholijo ni bilo časa. Opraviti je bilo treba delo, ki ti je bilo dodeljeno za tisti teden. To je bilo čiščenje sobe ali hodnika, jedilnice, učilnice, stranišča, kabineta …
Ob šestih smo bile, oblečene v uniformah, že na oddelku in negovale bolnike. Ob desetih ali enajstih, odvisno od dela na oddelku, smo se vrnile v internat. Tukaj nas je zopet čakalo delo. Po kosilu smo imele eno uro prosto za učenje, nato pa se je začel pouk, ki je trajal do večera. Večerjo smo imele ob šestih popoldan in nato se je pouk nadaljeval do osmih zvečer.
Po pouku pa vrsta pred tušem, priprava perila za naslednji dan … pohiteti je bilo treba, da smo ob devetih lahko ugasnile luč.
Dan je bil enak dnevu in vsaka minuta v njem je bila do zanje potankosti premišljeno razporejena. Vse kar smo počele, je bilo obvezno. Za mizo smo morale vse pojesti pod strogim nadzorom ravnateljice ali vzgojiteljice, katera je bila pač dežurna. Učiti smo se morale natančno toliko in takrat, kot je bilo določeno v urniku. Učenja si nobena ni mogla podaljšati, pa naj ji je voda še tako tekla po grlu.
Kje je bila moja svoboda, ki sem jo imela doma? Tukaj sem občutila svobodo samo enkrat mesečno prvo soboto, ko sem lahko šla spat domov in sem lahko v nedeljo zjutraj spala kolikor sem želela. Ostale sobote so bile v internatu delovne. Dopoldan pouk, popoldan generalno čiščenje internata. Ravnateljica je preverjala čistočo z belimi rokavicami. Najbolj sem trpela, ko sem morala sanitarne ploščice drgniti s solno kislino. Še žicanje in mazanje parketa s pasto ter na koncu loščenje, mi ni bilo tako zoprno.
Postajala sem, tako se mi je vsaj zdelo, povsem drug človek. V lastnih očeh sem se videla vrednejšo, pomembnejšo. Ob popolni samoodpovedi vsemu prejšnjemu, ob slepi poslušnosti, sem se počutila poklicano za to, kar bom pozneje v življenju opravljala. Želela sem pomagati nebogljenim, bolnim … želela sem postati dobrotnica … ja, neke vrste nuna. Torej sem se znašla na pravem mestu, v kloštru … postala sem »kloštrska«, ko so nas imenovali fantje zunaj.
