Za cerkvijo Svetega Martina stoji kužno znamenje, ki je eno najstarejših v svoji vrsti in je zaščiteno ter razglašeno za spomenik. Kužna znamenja so navadno postavljali po končani epidemiji na mestih, kjer so pokopavali umrle. Na pokopališčih običajno v času epidemij ni bilo več prostora. Največkrat so znamenja posvečena svetemu Roku, pa tudi svetemu Boštjanu, sveti Rozaliji ali sveti Barbari.
Zvonko Rus (1993–2020) v svoji knjigi Metličani I piše:
Za cerkvijo Svetega Martina stoji kužno znamenje, ki je eno najstarejših v svoji vrsti in je zaščiteno ter razglašeno za spomenik. Metlika je bila poleg napadov Turkov in Uskokov deležna še vseh drugih dobrot tistega časa. Ena takšnih je bila brez dvoma črna kuga. Zamislite si izgled Metlike tistega časa: ozke ulice, brez kanalizacije, brez smetarjev, brez komunale in komunalnega gospodarstva. Na te ulice, čeprav tlakovane, so metali meščani iz hiš vse česar niso potrebovali v hišah: odpadke, crknjene mačke, blagodišečo vsebino svojih kahel, cunje, pomije in še in še. To se je na ulici čez dan lepo segrevalo, uparjalo in širilo prijeten vonj po svobodnem mestnem zraku, ki so ga vdihavali meščani. Tudi v hišah se verjetno niso preveč trudili s higieno in so na veliko veselje domačinov gojili uši in bolhe. Metličani so cepali kot muhe, da jih niso sproti utegnili pokopati na farnem pokopališču pri Treh farah, ampak kar tam, kjer stoji danes cerkvica sv. Roka ali pa kužno znamenje pri Martinovi cerkvici.
Kuga je obiskala Metličane kar nekajkrat, najbolj delavna je bila v letih 1431, 1510, 1646, 1647, 1691. Potem pa se je kugi zdelo, da ne opravlja dela dovolj temeljito, pa se je odločila, da bo ostala v gosteh kar deset let in sicer od leta 1720 pa do leta 1730 in jih spravljala ob živce in dober spanec.
