Jože Pokleka– Pepi (14.1. 1924 – 24.4.2000)
Rodil se je 14.1.1924 v vasici Gavce 9 – Šmartno ob Paki, očetu Martinu in mami Frančiški, kot predzadnji v družini Dolinškovih, ki je štela 9 otrok. Bili so t. i. kajžarji, oče in mama pa sta družino preživljala kot dninarja.
Osnovno šolo je obiskoval v Šmartnem ob Paki, in ker sta bila v razredu dva Jožeta Pokleka (nista bila sorodnika), je učitelj odločil, da ga bodo klicali Pepi.
Leta 1941 je bil mobiliziran v nemško vojsko in poslan na rusko fronto, kjer je bil leta 1943 ranjen. Ko je prišel na bolniški dopust, je pobegnil v partizane in tam pričakal konec druge svetovne vojne.
Po vojni sta se l. 1946 z najstarejšim bratom Stankom zaposlila v Tovarni usnja Šoštanj. V tistem času pa sta odšli v Laško njuni sestri Julka in Marija in bili služkinji pri družini Jerše. Julka je v Laškem spoznala čevljarskega mojstra Alojza Kneza in se z njim poročila. Ker je želela bratu boljše življenje, saj je bilo delo v usnjarni izredno težko, je odločila, da se bo Pepi izučil za čevljarja, pri njenem možu. Tako je Pepi Pokleka leta 1949 prišel v Laško. Pri svaku se je izučil za čevljarja, v Laškem pa je spoznal Vilmo Jelen in se z njo poročil. Ustvaril si je družino, in ker so živeli v najemniškem stanovanju v večstanovanjski hiši (sedanji Valvazorjev trg 7), si je zelo želel zgraditi svojo hišo.
Mojster Knez mu ni dovolil opravljati mojstrskega izpita, saj se je bal, da bi Pepi odšel na svoje in bi mu predstavljal konkurenco. Pepi pa je ugotovil, da samo z zaposlitvijo pri njem ne bo mogel uresničiti svojih sanj in zgraditi hiše. Zato se je leta 1962 zaposlil pri PTT Laško kot pismonoša, po končani službi pa je še vedno zahajal v čevljarsko delavnico k svaku in še tam zaslužil kakšen dinar. Leta 1968 se je preselil v svojo hišo, kjer si je s časom uredil tudi čevljarsko delavnico.
Delo pismonoše je opravljal do upokojitve 1981, v popoldanskem času pa popravljal čevlje. Velikokrat je v svoji torbi s terena prinesel čevlje, ki jih je bilo treba popraviti, naslednji dan pa jih je popravljene odnesel nazaj. Med ljudmi je bil priljubljen, saj je bil, čeprav so sprva na oddaljene terene pismonoše odhajali s kolesi, vselej točen, glasen in nasmejan. V torbi je imel vedno vrečko bonbonov. Rekel je, da za otroke in pse. V vsej njegovi poštni karieri ga je ugriznil en sam pes.
Poleg dveh zaposlitev pa je bil skupaj z ženo in taščo dolga leta gasilec, član Hortikulturnega društva in Turističnega društva ter aktivni tvorec dogodkov ob prireditvi Pivo in Cvetje, kjer je v narodnih nošah, že od leta 1963, sodelovala celotna družina. Ko je prišel v Laško, je stanoval skupaj z Jako Hrastnikom in se od njega naučil, skupaj z njegovimi brati, tudi pritrkavanja oz. trjančenja. Pritrkavanje, ki so ga obvladali, je bilo edinstveno v slovenskem prostoru, saj je na tri zvonove pritrkaval en sam pritrkovalec. Kemblje so navezali na vrvi, pritrkovalec je sedel v sredini med zvonovi, vrv največjega zvona je navezal na nogo, vrvi manjših zvonov, pa je imel v rokah in tako izvabljal melodijo iz zvonov.
Po upokojitvi je skoraj do smrti popravljal čevlje in strank mu ni manjkalo. Leta 1992 mu je umrla žena, kar ni mogel preboleti in je verjetno vplivalo na to, da je zbolel. Zahrbtne bolezni ni uspel premagati. 24.4.2000 je umrl v krogu svojih bližnjih.
Prispevala: Marina Pokleka
Fotografija je last Marine Pokleka
