Na Triglav avgusta 1985. Zame je bil to peti in zadnji, za vse druge v klapi pa prvi vzpon. Torej sem moral biti nekakšen mentor in vodja: takrat trinajstletnemu sinu, njegovi malo starejši sestrični in še malo starejšemu bratrancu; pa svaku, in ženinemu svaku in njegovemu sinu. Vse se je dobro izteklo. Seve da smo bili na dosežek ponosni. Z žigi planinskih postojank smo ga podpričali, s podpisi Peter, Sandra, Miha, Rado, Ivan, Tadej in Silvo pa poosebili pozdrave, ki so potovali k morju. Bili so tudi pomisel na slovenski grb: morje in Triglav. (sf)