Naše hiše iz 70-ih, 80-ih let. V spominu ostaja, da smo takrat vsi kaj zidali. Želja po lastnem domu se je pojila v liberaliziranem razpoloženju Kavčičevega časa. Zunanja pobuda so bili za stanovanjsko gradnjo dosegljivi krediti. No, ti obetavni krediti so sicer v nekaj letih dobesedno splahneli: izračuni, ki so obetali enodružinske stanovanjske hiše, so čez nekaj let pokrili komaj kaj več ko nakup komunalno opremljenega zemljišča. – In je bilo treba pljuniti v roke. Zidarjem smo prepuščali le gradnjo temeljev in oboda s streho. Vse drugo pa opravljali v lastni režiji. Danes se čudim ob misli, kaj vse sem gradbinskega opravil z lastnimi rokami. Z več ko skromnimi osebnimi dohodki. Spremljale so nas dandanašnji nedoumne težave z nabavo materiala, npr. meseci čakanja na kamjon opeke, cementa … V barakah gradbišč so se kopičila orodja različnih poklicev, zidarska, električarska, vodovodarska … Sledile so ure in ure dela, sobote in nedelje, vključeni smo bili možje in žene, tudi otroci. Odpovedovanje prostemu času. In nekega dne vendarle vselitev, četudi v napol zgrajen dom. Zgodbe za povesti in romane. In vsaj rahla tolažba: inflacija je kmalu skoraj izničila tudi preostali dolg.
Lepega dne je bilo treba skladno s starim izročilom posaditi drevo. In smo ga. Vendar ne jablane, kot bi storili na Pivškem, odkoder smo se priselili, marveč mandarinovec, kot se je spodobilo v obmorju, kjer smo vrgli sidro. Desetletni sin Peter, ki je v procesu gradnje že povsem obvladoval lopato, je bil pri tej akciji taglavni, kar je bilo treba 1984. leta. tudi dokumentirati s fotografijo. (sf)
