Še v začetku sedemdesetih let je ponudba kmetijskih pridelkov na Bistriškem potekala preko kmetijske zadruge. Kmetje so pred kmetijsko zadrugo v Trnovem, na sedež zadruge »4. junij«, pripeljali svoje kmetijske presežke z vozmi, redkeje s kamioni in jih ponudili kupcem. O tem zgovorno priča objavljena slika, kmetje takrat še niso imeli traktorjev. Ali pa so bili zelo redki. Ob tem se je na Bistriškem ohranjala tudi tradicija starih živinskih sejmov. Za to dejavnost in priveze živine so namenili in pripravili prostor pri Korajžnikovih v Rečici.
Da bi omogočili čim boljši odkup vseh kmetijskih pridelkov in približali kmetijsko svetovalno službo kmetom, so ustanavljali kmetijske zadruge tudi v manjših krajih. Nismo pa mogli razumeti zakaj država ni sprostila uvoza kmetijskih strojev, ki jih sama ni proizvajala in ki so v sosednji Italiji že povsem spremenili kmetijsko dejavnost. Ob neki priliki smo na sestanku predstavniki SZDL v Ajdovščini zahtevali odgovor od Vide Tomšičeve, saj bi ob ugodni rešitvi lahko uspešneje zadržali mladino na kmetijah, še posebej v obmejnih krajih. Njen odgovor nas je močno prizadel. Dejala je: »Tisti, ki so se znašli, že imajo doma stroje in traktorje.«
Kot dolgoletni predavatelj prometnih predpisov v okviru AMD se spomnim, da smo šele 7 let pozneje pripravili posebne tečaje za bodoče traktoriste. Bilo je dosti zanimanja in res se je začelo obdobje traktorjev in kmetijskih delovnih strojev. Začetek pa je za udeležence tečajev bil izredno težak. Večina kandidatov je bilo starejših in so se morali dobro potruditi, da so sledili in si zapomnili toliko prometnih pravil. Z dobro voljo in trudom pa so tudi to zmogli. Simpatičen je bil vzdih enega od kandidatov za bodočega traktorista: »Le kaj mi je treba, da mi sedaj traktorji hodijo po glavi, ko pa sem bil s konji čisto zadovoljen!« (310/vč)
