V šolskih počitnicah 1954 sem bil povabljen, da se udeležim pohoda po poteh 14. divizije. Že v napovedi je veljalo, da gre za naporen pohod dolg nekaj sto kilometrov, večinoma po brezpotju. Pohod je organizirala organizacija zveze borcev Slovenije za otroke padlih borcev. Oblikovali so skupino mladincev, pretežno iz zahodnega dela Slovenije – Primorske. Naredili so nam prave pohodne težke čevlje, pretežke za moje tanke mestne noge. Pa ne samo moje. Že na pol poti je nekaj udeležencev zapustilo skupino. Zaradi velikih žuljev so odšli domov. Skupina je premogla tudi dve dekleti obe z Idrijskega. Vodja naše pohodne skupine je bil partizan Ris iz Celja.
Zbrali smo se v Ljubljani. Z avtobusom so nas odpeljali v Črnomelj, kjer smo se udeležili proslave in štartali. Prehodili smo Belo Krajino, se pri Suhorju zagrizli v Gorjance in oprtani z nahrbtniki prišli v Novo mesto. Spali smo v šotorih, ki so ji pred nami pripeljali s tovornjakom. Vmes so nas poučili o borbah in žrtvah legendarne 14. divizije in o njeni prehojeni poti. Tudi naš ate je bil v tej diviziji – v Gubčevi brigadi in pri cerkvici Sv. Ane ga je že po štirinajstih dneh smrtno ranila granata, ki so jo Nemci na slepo izstreli iz Trebnjega. Pohod sem zato jemal kot moj in sestrin dolg do najinega očeta in tako lažje premagoval napore. Kamor smo prišli so nas ljudje prijazno sprejeli, tudi z mitingi in kulturnim programom. In res je veljalo geslo, ki so ga organizatorji zapisali v spominsko knjižico, ki smo jo pohodniki prejeli na začetku pohoda: »Pojdite k ljudem, sprejeli Vas bodo tako kot so nekoč sprejeli Vaše očete.« Bilo je komaj deset let po vojni in spomini nanjo so bili še živi prav na vsakem koraku.
Sledili smo pomembnim krajem s pohoda 14. divizije: od Sedlarjevega, kjer so borci prestopili mejno Sotlo, da bi se borili na slovenskih tleh, pa obkrožili Celje, nadaljevali smo pot mimo Planine, Slovenskih konjic, grizli smo kolena na Basališču, kjer so bili hudi boji, poklonili smo se tragičnim žrtvam pri Frankolovem. Zadnjič smo prespali pri Koči na Svetini in se podali proti Gorenjski. Preko Črnivca in Zlatega polja smo dosegli Kamnik in se še isti večer pripeljali v Ljubljano, kjer smo pri spomeniku Narodnih herojev prisostvovali svečanosti prirejene nam v čast.
Za seboj smo imeli bogato izkušnjo, spoznali smo številne borce štirinajste divizije in njene komandante. Žal pa nisem srečal nikogar, ki bi se spomnil našega ateta. Na žulje smo kmalu pozabili.
(397/vč)
Na sliki: Skupina pohodnikov po poteh 14. divizije v Novem mestu pred spomenikom padlih. Tu smo položili vence, nagovor je v našem imenu podal komandant pohodne brigade tov. Ris.