Po premieri v Postojni 1955

V 50-ih letih 20. stoletja je nekaj časa delovalo v Postojni poklicno Gledališče za Slovensko Primorje. Po razrešitvi problemov z mejo med Italijo in drugo Jugoslavijo, po  t. i. Londonskem sporazumu 1954, pa so ga oblasti premaknile v Koper, ki je definitivno pripadel Jugoslaviji. Postojna z 8-letno gimnazijo pa se je na gledališče ravno dobro navadila. In burno je zaživel oder Delavsko-prosvetnega društva »Svoboda«. V njegovem jedru je bil režiser Drago Nardin, v prejšnjih letih poklicni igralec odseljenega gledališča. Amaterji smo, takrat sem bil gimnazijec,  z njegovimi izkušnjami in pod njegovo režijsko taktirko z velikim uspehom uprizorili dve »množični« ljudski igri: Planinska roža in Rokovnjači.  Jaz sem očitno prepričljivo odigral smešno, epizodno vlogo, saj so postojnski mulci še nekaj časa vpili za menoj: »Blaž Mozolj, Blaž Mozolj.«  Po premieri smo se na sceni izpostavili fotografskemu aparatu.  (sf)