Ana (roj. Skarlovnik) in Ignac sta bila predana starša trem otrokom: Milanu, Mileni in Marjanu, mojemu možu. Prva dva otroka, Milan in Milena, sta bila rojena pred 2. svetovno vojno, najmlajši Marjan pa ju je »presenetil« leta 1949. Na svet so drug za drugim prihajali na vsakih deset let in tako je Marjan imel kar dvajset let starejšega brata, ki pa je žal že štirinajst let med pokojnimi.
Bili so skromna družina, a niso bili nikoli lačni in otroci tudi ne prikrajšani za ljubezen staršev. Mama Ana je bila doma in skrbela za družino. Ata Ignac je bil v službi in finančno skrbel za družino.
Bil je “gospod šofer“ v Tovarni EMO, katere lastnik je bil gospod Westen. Nato je imel čast biti „gospod šofer“ še pri gospodu Ulmanu, lastniku tovarne opeke, “cigla” na Hudinji na t. i. „Ciguncah“, na mestu, kjer je sedaj športna dvorana Arena Petrol.
Ko je bil moj mož še »mali« Marjanček, je smel v času šolskih počitnic večkrat z njim na vožnjo po okolici Celja. Ko pa je po Savinjski dolini zadišalo po zelen zlatu, pa je z mamo Ano hodil obirat hmelj.
Z zasluženim denarjem si je kupil šolske potrebščine za novo šolsko leto, nekaj malega pa je ostalo še za kakšno oblačilo. Mama Ana mu je večkrat radodarno prispevala svoj obrani hmelj v njegovo posodo in mu s tem pomagala k boljšemu zaslužku, katerega je bil po opravljenem obiranju zelo vesel.
Ko sem kot »ta mlada« prišla v družino Škoflekov, sta me oba kot ženo njunega sina zelo lepo sprejela in je bilo med nami ves čas izredno lepo spoštovanje. Tast, ati in dedi Ignac je umrl leta 1982, tašča, mami in babica Ana pa leta 1989 in na oba bo v vseh nas zavedno ostal lep spomin.
