Ko je bila naša družina še zelo mlada, smo radi pohajali po gorskih poteh. Na tale poletni dan leta 1998 smo se odločili, da jo mahnemo na Smrekovec, ki ga iz naših krajev vsakodnevno spoštljivo gledamo navzgor. Do Slemena smo se peljali z avtomobilom, nato pa smo nadaljevali, kot se spodobi, peš. Otroka sta jo veselo mahala pred nama. Pri koči smo se osvežili in okrepčali, nato pa smo se povzpeli do golega vrha. Razgled je ravno zaradi tega veličasten, saj ga ne zastirajo gozdna drevesa. Odpočili smo si, nahranili dušo, nato pa polni lepih vtisom odšli proti domu. Ta ugasel ognjenik nam je od takrat še ljubši, saj je del spominov naše družine.