Čeprav je Ilirska Bistrica bila odmaknjena od vojaških spopadov v prvi vojni, je kar nekaj spominov na ta čas pa tudi nekaj predmetov in celo dvoje grobov v Črnem dolu ob planinski koči pod Snežnikom in v Dletu ob izviru reke Reke. Od obeh grobov je domače zgodovinsko društvo po zaslugi g. Franca Poklarja iz Podgraj dobilo verodostojne podatke le o dvajsetletnem ruskem ujetniku pokopanem v Dletu.
Na sliki: Okvir za ogledalo ali sliko z napisom Spomin od ujetnika 1914 -1916. (Pamjat ot plennago). Rezbar je okvir naredil gotovo leta 1916, ne da bi vedel, da je svetovna voljna trajala še polni dve leti.
Lično rezbarsko delo je neznani ruski ujetnik poklonil družini Brinškovih v Trnovem pri Ilirski Bistrici v zahvalo za hrano, ki jo je tam dobil, da si je obogatil reven taboriščni obrok hrane.
Sam sem dosti raziskoval kje naj bi bili nameščeni ruski ujetniki, koliko jih je bilo, je kdo od njih morebiti umrl. Prelistal sem župnijske knjige na bistriškem umrlih v teh letih pa nisem našel nobenega uporabnega podatka.
Edina verjetna sled bi bila, glede na edino žal izredno slabo fotografijo, da je bilo taborišče za ruske ujetnike na Vidmu pod trnovsko cerkvijo, kjer so na sliki nanizane lesene barake. Za njih velja le ustna razlaga, da so jih postavile avstrijske vojaške oblasti za ruske ujetnike. Verjetna bi bila razumna tudi razlaga, da so barake služile za zbiranje hrane in odkupljene živine za potrebe vojske. Tudi možnost, da so bile barake postavljene za morebitne begunce s Krasa in Posočja, ki bi se umikali pred uničujočo fronto bi bila sprejemljiva. Med mladimi na Bistriškem je vse več zanimanja za zgodovinske teme. Morda pa bodo vsaj oni dočakali, da bo mesto nekoč dobilo svoj muzej. (372/vč)
