Predvojna Italija je imela v rednem finančnem prometu tudi nekaj srebrnih kovancev. Lira je visoko kotirala, zato je država dala v promet tudi srebrn denar. Najpogostejši so bili oni za 5 lir, z maso 5 g, imeli so tudi dvoje kovancev za 10 lir z maso 10 g in za 20 lir dva srebrnika, z maso 15 in 20 g. Znana je zgodba, ko je oče dal sinu za fantovščino srebrnik za 5 lir in mu naročil, da vsem pokaže koliko denarja ima, a zabičal mu je še, da mora tri lire prinesti nazaj!
Ni čudno, da so italijanski srebrniki bili zelo vabljivi za ponarejanje. Pristnost kovanca so preverjali tako, da so enega po enega spustili na kamnito ploščico in po zvenu ugotavljali njegovo pristnost. Na bankah so seveda to počeli bolj strokovno. Srebrnike so stehtali s posebno mini tehtnico kot kaže slika. Skoraj 13 cm dolga tehtnica je imela na eni strani kovinsko kroglico z vijakom za umerjanje, na drugi strani pa štiri žlebove za ustrezen kovanec, ki so ga preverjali. Če je kovanec bil pravi se je tehtnica postavila v ravnovesno lego. Na zgornji strani tehtnice je še oznaka proizvajalca (DUX, Brevetto).
S tako tehtnico je vsaj 20 let tehtal srebrnike tudi Ivan Velan iz Trnovega, blagajnik v takratni mlekarni v Ilirski Bistrici. Ko je zvedel, da zbiram star denar, mi je s posebnim veseljem poklonil tehtnico, češ, da to spada k moji zbirki. Tehtnica mi je ostala v prijeten spomin na g. Velana, ki je bil zadnja leta svoje delovne dobe zaposlen na OŠ Dragotina Ketteja in sva bila kolega.
Tehnica je zanimiv predmet s področja denarnega poslovanja v Italiji. (vč)
